Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 9/2005 ECLI:SI:VSRS:2006:II.IPS.9.2005 AI generated

Supreme Court dismisses appeal in inheritance dispute where claim values fall below statutory review threshold.

Case Number Sklep II Ips 9/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against a final judgment in an inheritance dispute regarding a will and a monetary claim. The appellant argued for a full reversal, but the court determined that the appeal was inadmissible because the value of each individual claim did not meet the statutory threshold for review. Consequently, the court could not examine the merits of the appeal and rejected it under the relevant procedural code.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 367. odst. 2; ZPP 39. člen; ZPP 41. člen: In property disputes, review is permitted only if the value of the contested subject matter exceeds 1,000,000 tolaris, calculated based on the main claim's value stated in the complaint, not the sum of separate claims with different legal bases.

Keywords

AI generated
inheritance dispute will validity review threshold procedural admissibility monetary claim value

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja dva zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva (kot je napačno navedeno v reviziji), temveč se presoja ločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ni veljaven del oporoke z dne 1.12.1992, ki jo je napisala R. K.

(26.4.1915 - 23.6.1992) in se glasi: "ravno tako na južnem delu zgradbe delavnico zapuščam L. E., od tega dobi 2000 DM Z. V. moj nečak". V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 831.200 tolarjev pa je razsodilo, da spada v zapuščino znesek 157.200 tolarjev s pripadajočimi obrestmi, kot so navedene v izreku sodbe, in da mora toženka ta znesek z obrestmi plačati v zapuščino. Višji tožbeni zahtevek (to je za plačilo 674.000 tolarjev) je zavrnilo.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je višje sodišče zavrnilo pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ga obširno razlaga. Na koncu predlaga spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev v izpodbijanem delu.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št.

36/04-90/05) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa.

Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta in sicer samo glavnega zahtevka, medtem ko se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo. V 41. členu ZPP je še določeno, da se tedaj, če stranka uveljavlja v eni tožbi več tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na različno podlago, določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja dva zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva (kot je napačno navedeno v reviziji), temveč se presoja ločeno. Poleg tega ni razumljivo kako navaja revizija kot vrednost zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti dela oporoke 1.010,000 tolarjev. Ob vložitvi tožbe 23.3.1996, ko je zahtevala ugotovitev neveljavnosti celotne oporoke, je navedla vrednost 400.000 tolarjev, in ko je v pripravljalni vlogi dne 23.5.2000 umaknila del tega zahtevka in uveljavljala samo še neveljavnost drugega odstavka te oporoke, je ohranila vrednost 400.000 tolarjev, zato je vsaj nestrokovno, da v reviziji navaja drugačno, precej višjo vrednost. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je namreč določeno, da je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Tako se izkaže, da znaša vrednost tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na neveljavnost dela oporoke, 400.000 tolarjev, vrednost zavrnilnega dela denarne terjatve pa je 674.000 tolarjev. Ker se vrednost spornega predmeta presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, se izkaže, da noben od njiju ne dosega revizijskega praga. Zato Vrhovno sodišče revizije ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP). Ker revizije sploh ni obravnavalo, tudi zahtevka za morebitno povrnitev stroškov za revizijo ni obravnavalo.