Appeal dismissed; party cannot request punishment for contempt of court under ZPP, only urge it.

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

V določbah Zakona o pravdnem postopku ni podlage, da bi stranka lahko predlagala kaznovanje za žalitev v vlogi po 109. členu ZPP. Sodišče lahko kaznuje le po uradni dolžnosti, morebitni predlog stranke pa lahko upošteva le kot pobudo. Sodišče o predlogu ni dolžno odločati s pisnim sklepom.

[OBRAZLOŽITEV]

V izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. In 52/2000 je Višje sodišče v Ljubljani obravnavalo pritožbo upnice proti sklepu sodišča prve stopnje. O tej pritožbi je odločilo v 1. točki sklepa z dne 8.6.2005. V 2. točki tega sklepa pa je zavrnilo tožnikov predlog za kaznovanje upničinega pooblaščenca. Dolžnik je namreč v odgovoru na pritožbo predlagal kaznovanje po 109. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004), ker naj bi pooblaščenec upnice v pritožbi žalil sodišče in dolžnika. Višje sodišče je predlog za kaznovanje zavrnilo z utemeljitvijo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za predlagano kaznovanje, ker trditve upničinega pooblaščenca niso tako nedostojne, prezirljive in nesramne, da bi terjale kaznovanje.

Proti odločitvi, da se zavrne dolžnikov predlog za kaznovanje, je dolžnik vložil pritožbo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da izpodbijana odločitev ni razumno utemeljena, stališča v sklepu pa so nesprejemljiva in materialnopravno zmotna.

Pritožba ni utemeljena.

Institut kaznovanja zaradi žaljive vloge po 109. členu ZPP je disciplinske in ne kazenskopravne narave (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-145/03 z dne 23.6.2005; Uradni list RS, št. 69/2005). V 109. členu ZPP sta varovani dobrini zaupanje v sodstvo in avtoriteta sodne oblasti. Namen kaznovanja je varovanje ugleda sodišča in zagotovitev procesne discipline. Stranke imajo v primeru prizadetosti zagotovljeno posebno kazenskopravno ali odškodninsko sodno varstvo.

Izhajajoč iz navedenega in iz načela zakonitosti pravdnega ter drugih civilnih postopkov je treba ugotoviti, da stranka nima predloga za kaznovanje za žalitev v vlogi v smislu 109. člena ZPP. Stranka je namreč praviloma pooblaščena opravljati samo tista procesna dejanja, ki so predvidena v zakonu. Kar v procesnem zakonu ni predvideno, praviloma ni dovoljeno (primerjaj Triva, Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1983, stran 88 in Juhart, Civilno proceso pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana, 1961, stran 35). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v razlogih citirane odločbe navedlo tudi, da gre pri kaznovanju po 109. členu ZPP bolj za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejenost teka pravdnega postopka in procesno disciplino. Pravno vodstvo pa je po Juhartu (stran 341) skupek pravic in dolžnosti, ki se izvršujejo uradoma, brez predloga strank, čeprav stranke lahko dajejo pobudo za tak ukrep pravdnega vodstva.

V skladu z navedenim Vrhovno sodišče zaključuje, da ne v določbi 109. člena ZPP, ne v drugih določbah ZPP oziroma Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98-16/2004) ni podlage, da bi stranka lahko predlagala kaznovanje za žalitev v vlogi po 109. členu ZPP v zvezi z 11. členom ZPP. Sodišče lahko kaznuje le po uradni dolžnosti, morebitni predlog stranke pa lahko upošteva le kot pobudo. Sodišče o predlogu torej ni dolžno odločati s pisnim sklepom.

Z vsebinskim obravnavanjem strankinega predloga za kaznovanje in z njegovo zavrnitvijo s posebnim sklepom je sodišče druge stopnje strankino pravico, da poda pobudo za kaznovanje (lahko tudi s formalnim predlogom, o katerem pa s posebnim sklepom ni dolžno odločati), v nasprotju z določbami ZPP spremenilo v njeno pravico, da poda predlog za kaznovanje, o katerem sodišče mora odločiti. S tem pa je stranki priznalo nekaj, česar po določbah ZPP nima.

Z zavrnitvijo predloga, ki je bil ob upoštevanju ZPP dejansko le pobuda, je sodišče v izpodbijanem sklepu določbo 109. člena ZPP zmotno uporabilo. Že iz tega razloga pritožba, ki vztraja pri stališču, da bi moralo biti predlogu ugodeno, ni utemeljena. Po povedanem seveda pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na obširne pritožbene trditve o tem, zakaj in s čim naj bi bilo v izpodbijanem sklepu zmotno uporabljeno materialno pravo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).