Supreme Court dismisses appeal upholding contract dissolution due to relationship breakdown while rejecting partial performance claims.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da ni mogoče razvezati pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l., št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 67/2001), saj je toženec izpolnjeval svoje obveznosti, in da tožnica utemeljeno zahteva razvezo pogodbe po drugem odstavku 120. člena ZD, ker se je medsebojno razmerje tako omajalo, da skupno življenje ni več znosno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je pod 1. točko izreka sodbe razvezalo izročilno pogodbo in pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 4.5.1988, razen glede nepremičnin na parcelnih št. 1683, 1714, 1717, 1720, 1920, 1921 in 2044, vpisanih pri vl.št. 2315 k.o... V presežnem delu, to je glede parcele št. 34, vpisane pri vl.št. 109 k.o..., je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod 2. točko izreka sodbe pa je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 67.490,53 evrov.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožnica in toženec, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 67.490,53 evrov je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodb v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja da se zahtevek za povračilo 67.490,53 evrov nanaša na kupnino za njeno stanovanjsko hišo v S. na parcelni št. 34, vpisani pri vl. št. 109 k.o. S., s pripadajočim zemljiščem na parceli št. 556 iste k.o., ki jo je prodala F. in S. K. Kupnina 83.000 nemških mark je bila v celoti položena agenciji L. d.o.o. N., ki jo je v toženčevem imenu in brez tožničine privolitve izplačala prodajalcema stanovanjske hiše v U. v N.. Prav tako je toženec porabil za kupnino te hiše kupnino parcele, ki jo je tožnica po njegovem nasvetu prodala M. S. Na kupljeni novi hiši toženec tožnici ni priznal lastninske pravice, temveč je zlorabil njeno zaupanje in ji priznal le služnostno pravico stanovanja. Dodaja, da tako visokih denarnih sredstev ni podarila tožencu in ni soglašala, da se lastninska pravica vknjiži le na toženca. Zato tožnica zahteva vrnitev tistega dela kupnine za novo hišo, ki jo je prispevala, tudi zaradi nehvaležnosti toženca in njegove družine. Trdi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju strogo oblična pogodba in če bi prišlo do njene spremembe, bi morali skleniti pisno pogodbo, ki je ni. S strani toženca zatrjevani ustni dogovor ne zadostuje (68. in 69. člen ZOR). Ker je tožnica na novi hiši dobila le služnostno pravico stanovanja, je ogrožena njena socialna varnost, ki jo je zagotavljala pogodba o dosmrtnem preživljanju. Če bi bila lastnica nepremičnine, bi lahko zahtevala razvezo pogodbe, sedaj pa tega ne more več. Zato je pri tovrstni pogodbi strogo predpisana oblika in v njenem primeru pogodba ni bila spremenjena na predpisan način. Meni, da je pravna podlaga za plačilo 67.490,53 evrov že v sami razvezi pogodbe (124/4. člen Zakona o dedovanju in 132. člen ZOR). Navaja še, da sodbi o tem nimata razlogov, zato ju ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP).

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št.

36704-69/05) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila že izčrpana pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. R, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, objavljenimi v Ur.l. RS, št. 42/97-69/04). Je izredno pravno sredstvo, ki je naperjeno proti že pravnomočni sodbi, zato jo je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP). Ker je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče na prikazovanje tistega dejanskega stanja, ki ga tožnica po svoje opisuje, ne bo odgovarjalo.

Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ugotovili naslednje:

- da sta tožnica in toženec 4.5.1988 sklenila pogodbo, ki jo tožnica delno izpodbija, pri čemer se izpodbijani del nanaša na tiste nepremičnine, na katerih si je tožnica pridržala lastninsko pravico do svoje smrti; - da so tožnica, toženec in njegova žena ugotovili, da obnovljena hiša v S. ne ustreza skupnim potrebam; - da se je tožnica strinjala s prodajo te hiše in nakupom druge v N. in da se kupnina hiše v S. uporabi za nakup nove hiše; - da se je tožnica odpovedala lastninski pravici na hiši v N. in se zadovoljila s služnostno pravico stanovanja; - da je toženec izpolnjeval svoje dolžnosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 4.5.1988 vse do preselitve v novo hišo, ko so se odnosi med pravdnima strankama močno poslabšali; - da je tedaj tožnica začela odklanjati hrano pri skupni mizi in odnose s toženčevo družino ter se je preselila k svoji sestri.

V zvezi s tem sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da ni mogoče razvezati pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 67/2001), saj je toženec izpolnjeval svoje obveznosti, in da tožnica utemeljeno zahteva razvezo pogodbe po drugem odstavku 120. člena ZD, ker se je medsebojno razmerje tako omajalo, da skupno življenje ni več znosno.

Če se pogodba razveže, sme vsaka stranka zahtevati odškodnino po splošnih načelih odškodninskega prava. Toda tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 10.4.1003, ko je razširila tožbeni zahtevek na plačilo denarja, ni uveljavljala predpostavk za nastanek odškodninske terjatve. Navajala je le, da je toženec izkoristil njeno starost, nevednost in celo duševno neuravnovešenost, česar pa ni dokazala. Tudi pogodbe o nakupu hiše v U. v N. ali pogodbe o služnosti na tej hiši ni izpodbijala in ni zahtevala, da bi zaradi spremenjenih razmer pridobila (so)lastninsko pravico. Zahtevala je le vračilo dela kupnine za hišo, ki ga je prispevala s prodajo hiše v S., in parcele, ki jo je prodala S. Toda pravne podlage za tak zahtevek ni, ker se je strinjala z nakupom hiše v N. in s tem, da se kupnina za hišo v S. uporabi za nakup hiše v N. Tudi pravne podlage za vračilo kupnine za parcelo, ki jo je tožnica prodala S. ni, saj je kupnino prejela 20.8.1997 in 27.8.1997, kakor je pojasnjeno na 8. in 9. strani utemeljitve prve sodbe.

V zvezi z obličnostjo pogodbe o dosmrtnem preživljanju Vrhovno sodišče nima pomislekov. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je res obličen pravni posel, ki mora biti po četrtem odstavku 117. člena ZD sestavljen v pisni obliki in overjen pri sodniku oz. notarju (slednje iz priložene pogodbe ne izhaja). Toda 69. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. L. SFRJ, št. 29/78-57/89, ki se uporablja v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, OZ, Ur.l. RS, št. 83/01 - 32/04) omogoča njihovo razvezo tudi z neobličnim pravnim poslom, ne glede na to pa je bila pogodba o služnostni pravici na kupljeni hiši v N. sklenjena v pisni obliki in overjena pri notarju, pogodbo o prodaji parcele S. pa je tožnica sklenila v obliki notarskega zapisa.

Tudi revizijska trditev, češ da je tožnica upravičena do plačila tolarske protivrednosti 67.490,53 evrov na podlagi 132. člena ZOR, ni utemeljena, saj je tožnica dosegla, da je sodišče delno razvezalo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ni pa niti zahtevala razveze pogodbe, s katero sta prodajalca prodala hišo v N., in ni razlogov za vračilo kupnine.

Tožnica v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov in ju ni mogoče preizkusiti, kar pa ni res. Kot je bilo že navedeno, ima sodba sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo denarja jasne in razumljive razloge na straneh 7-9 utemeljitve, sodba sodišča druge stopnje pa na koncu 3. in na začetku 4. strani utemeljitve sodbe. Vrhovno sodišče je sodbo preizkusilo.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavke 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).