Supreme Court dismisses appeal on non-monetary claim due to value threshold failure and rejects monetary claim based on easement rights.

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija pravnomočno sodbo glede odločitve o zavrnitvi njegovega nedenarnega zahtevka (1. točka izreka pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje), zavrže.

V ostalem se revizija zavrne.

[JEDRO]

V točkah po ODT označena vrednost spora ni vrednost spornega predmeta, izražena v denarni enoti, in ima enake posledice kot opustitev navedbe vrednosti spornega predmeta (primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.1994, objavljeno v Pravnih mnenjih 2/94, str. 5). Zato v zvezi s pravnomočno odločitvijo o nedenarnem stvarnopravnem zahtevku tožnika ni možen sklep o izpolnitvi pogoja za dovoljenost revizije - namreč, da vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

Ker je pravica stvarne služnosti praviloma neodplačna, in ker tožnik ni izkazal morebitnega drugačnega dogovora med lastniki zemljišč, ki bi lastnike gospodujočega zemljišča zavezoval k plačevanju odmene oziroma nadomestila za uporabo služečega zemljišča z namenom izvrševanja služnostne pravice hoje in voženj, ni nikakršne podlage za tožnikov denarni (obligacijski) zahtevek iz tega naslova. Ugotovitev o upravičenosti tožencev do uporabe tožnikovega zemljišča za potrebe dostopa in dovozov na njihovo zemljišče pa jemlje ravnanju tožencev tudi lastnost protipravnosti in s tem izključuje njihovo odškodninsko odgovornost, do katere ne morejo privesti posegi v lastninsko pravico tožnika, ki so dovoljeni in ki niso protipravni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tako v delu, v katerem je tožnik z njim terjal od tožencev oprostitev slehernega poseganja v njegovo lastninsko pravico, ki jo ima na parceli, št. 374/34 - v naravi pot, vl. št. 69 k.o..., še posebej s hojo in vožnjo po tej parceli (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), kot tudi v delu za plačilo denarnega nadomestila za izkoriščanje oziroma uporabo te parcele ter za povračilo škode, ki naj bi mu jo toženci povzročali z uporabo sporne poti (2. in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 241.290 SIT.

Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Izpodbija jo v celoti, sklicujoč se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve o nedenarnem zahtevku tožnika ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa (I. točka izreka):

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik je v tem postopku uveljavljal dva zahtevka: stvarnopravni zahtevek za prenehanje vznemirjanja tožnika v njegovi lastninski pravici po 42. členu tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in obligacijskopravni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za izkoriščanje oziroma uporabo njegovega zemljišča ter za povračilo škode, ki naj bi mu jo toženci povzročali z uporabo sporne poti. Gre torej za zahtevka z različno dejansko in pravno podlago in se zato pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP).

Glede prvega zahtevka, ki je nedenarni, velja, da je dovoljenost revizije v tem delu odvisna od zneska ocenjene vrednosti spornega predmeta, ki jo mora navesti tožeča stranka že v tožbi (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP) - kar lahko upoštevno stori le tako, da jo izrazi v denarni enoti. Vendar tožnik tega ni storil, saj je v tožbi opredelil vrednost spornega predmeta v točkah (300 točk po "Tar. št. 13.2/b OT"). V točkah označena vrednost spora pa ni vrednost spornega predmeta, izražena v denarni enoti, in ima enake posledice kot opustitev navedbe vrednosti spornega predmeta (primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.1994, objavljeno v Pravnih mnenjih 2/94, str. 5). Zato v zvezi s pravnomočno odločitvijo o nedenarnem stvarnopravnem zahtevku tožnika ni možen sklep o izpolnitvi pogoja za dovoljenost revizije - namreč, da vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT - kar je narekovalo zavrženje tožnikove revizije v tem delu kot nedovoljene (377. člen ZPP).

Obrazložitev sodbe (II. točka izreka):

Odločitev o zavrnitvi denarnega (obligacijskega) zahtevka tožnika slednji graja z očitkom, da je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tem, da je bilo toženi stranki dano dovoljenje za vožnje po sporni poti v zameno za njene storitve v korist tedanjih lastnikov sedaj tožnikovega zemljišča, očitno napačna in brez razumne utemeljitve, ker da nima podlage v spisnih podatkih. V odgovor temu revizijskemu očitku zadošča napotitev tožnika na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sicer pa je pomembno, da pravnomočna odločitev v delu o zavrnitvi zahtevka iz t.i. negatorne tožbe (v smeri terjanega prenehanja uporabe tožnikovega zemljišča za hojo in vožnje za potrebe zemljišča tožencev), ki je tožnik glede na doslej obrazloženo z revizijo ne more več izpodbijati, implicira ugotovitev o upravičenosti tožencev do uporabe tožnikovega zemljišča (poti parc. št. 374/34 k.o...) za potrebe dostopa in dovozov na zemljišče tožencev. Odločitev o zavrnitvi stvarnopravnega zahtevka, ki ga je tožnik oprl na določbe 42.

člena ZTLR, je namreč posledica ugotovitve o obstoju stvarne služnosti hoje in voženj, ki so jo toženci pridobili tako po pravilih o konvalidaciji dogovora med tedanjimi lastniki služečega in gospodujočega zemljišča, kot tudi upoštevaje pravila o originarni pridobitvi s priposestvovanjem stvarne pravice na tuji nepremičnini. Ker je pravica stvarne služnosti praviloma neodplačna, in ker tožnik ni izkazal morebitnega drugačnega dogovora med lastniki zemljišč, ki bi lastnike gospodujočega zemljišča zavezoval k plačevanju odmene oziroma nadomestila za uporabo služečega zemljišča z namenom izvrševanja služnostne pravice hoje in voženj, ni nikakršne podlage za tožnikov denarni (obligacijski) zahtevek iz tega naslova.

Ugotovitev o upravičenosti tožencev do uporabe tožnikovega zemljišča za potrebe dostopa in dovozov na njihovo zemljišče pa jemlje ravnanju tožencev tudi lastnost protipravnosti in s tem izključuje njihovo odškodninsko odgovornost, do katere ne morejo privesti posegi v lastninsko pravico tožnika, ki so dovoljeni in ki niso protipravni. Razlogi o tem so v zadostnem obsegu vsebovani že v sodbi tako sodišča prve stopnje kot tudi sodišča druge stopnje, in je zato neutemeljen tudi posplošeni procesnopravni očitek tožnika, ki v reviziji nepojasnjeno pogreša "bistvene oziroma nosilne razloge" v oporo izpodbijani odločitvi.

Tako se izkaže, da je bilo treba revizijo tožnika v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.