Slovenian Supreme Court dismisses review in maritime liability case where injury occurred while moored, not during transport. Review rejected as below threshold for economic dispute rules.

Revizija se zavrže.

Tožnik sam krije stroške revizijskega odgovora.

[JEDRO]

V tej zadevi sporna vprašanja o odgovornosti ladjarja in zavarovanju te odgovornosti za smrt ali telesno poškodbo potnika in tudi za smrt ali telesno poškodbo člana posadke ureja plovbno pravo. Tožnikova poškodba ni v pravno relevantni zvezi z njegovim prevozom na zavarovanem plovilu in zato ne gre za izjemo iz prve točke 483. člena ZPP. Mejni znesek za dovoljenost revizije v gospodarskem sporu je 5.000.000 SIT.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik se je 8.7.1998 poškodoval na hrvaškem otoku Silba, ko je v hudem neurju pomagal pri odvezovanju jadrnice, zasidrane ob pomolu otoka. Zaradi visokih valov se je vrv nenadoma nategnila in mu pri tem odtrgala desni palec. Od toženke, pri kateri je imel lastnik jadrnice sklenjeno zavarovanje plovbnega objekta, ki je vključevalo tudi zavarovanje odgovornosti lastnika ali pooblaščenega upravljalca za plovbo po hrvaškem morju po Pogojih KL-KS-2B/97, je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem poteku škodnega dogodka in odgovornosti ladjarja toženki naložilo, da plača tožniku 4,600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 197.943,30 SIT za premoženjsko škodo, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo le v manjšem delu, del odškodnine za premoženjsko škodo je od 137.884,30 SIT znižalo na 95.888,30 SIT, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija ves prisojeni znesek 4,755.947,30 SIT, uveljavlja kršitve procesnega in materialnega prava ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Pri vprašanju dovoljenosti revizije je moralo revizijsko sodišče presoditi, ali gre v tej zadevi za poseben postopek z drugačnimi pravili o dovoljenosti reviziji v primerjavi s pravili splošnega pravdnega postopka oziroma točneje, ali gre v zadevi za gospodarski spor, za katerega po 490. členu ZPP velja kot mejna vrednost za dovoljenost revizije znesek nad 5,000.000 SIT.

Novi ZPP je na novo opredelil pojem gospodarskega spora in ponovno kombiniral subjektivne in objektivne kriterije. Čisti objektivni kriterij je uporabil pri opredelitvi gospodarskih sporov v 483. členu. Po navedeni določbi pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v sporih, ki se nanašajo na ladje in na plovbo na morju, in v sporih, za katere velja plovbno pravo (plovbni spori), razen sporov o prevozu potnikov. Kakšen je subjektivni status pravdnih strank, v tovrstnih sporih torej ni pravno pomembno. Dodatek "razen sporov o prevozu potnikov" je izjema od siceršnjega pravila o uporabi pravil o postopku v gospodarskih sporih v zadevah, za katere velja plovbno pravo, zato jo je treba kot vsako izjemo ozko tolmačiti.

Iz prej opisanega poteka škodnega dogodka jasno izhaja, da do škode ni prišlo zaradi prevoza tožnika, in to ne glede na v reviziji sporno okoliščino, ali je tožnika šteti za člana posadke jadrnice ali za potnika (ta okoliščina za obstoj same odgovornosti ladjarja v tej zadevi ni pravno odločilna zaradi določb 127. in 619. v zvezi s 618. členom Zakona o pomorski in notranji plovbi - ZPNP). Jadrnica je bila že več ur zasidrana ob pomolu, njen skiper in gostje pa so bili tudi že več ur na otoku. Ko pa so ugotovili, da se hitro bliža nevihta, je najprej skiper stekel na jadrnico, ostali, med njimi tudi tožnik, pa so hiteli odvezovati vrvi. Pri tem se je vrv zaradi valov nenadoma tako nategnila, da je nastala sila odtrgala tožnikov palec, ki je bil v tistem trenutku v vozlu. Tak potek škodnega dogodka nima pravno relevantne zveze s prevozom tožnika na zavarovanem plovilu, zato tega spora ni mogoče opredeliti za spor o prevozu potnika in s tem za izjemo, za katero se ne bi smelo uporabiti pravil o postopku v gospodarskem sporu. Še manj bi bilo mogoče govoriti o izjemi, če bi tožnika opredelili za člana posadke, za kar se zavzema revizija, ker v tem primeru ne bi šlo niti za prevoz niti za potnika.

Za rešitev tega spora je bilo treba uporabiti plovbno pravo, in sicer tako glede odgovornosti ladjarja kot glede same zavarovalne pogodbe. Glede na čas škodnega dogodka in prehodno določbo 993. člena Pomorskega zakonika je bilo treba uporabiti ZPNP, ki vsebuje določbe o odgovornosti ladjarja za smrt ali telesno poškodbo potnika in tudi člana posadke, kot je bilo že pojasnjeno. Poleg tega ureja tudi pogodbe o pomorskem zavarovanju, med njimi pogodbo o zavarovanju odgovornosti ladjarja (689. člen ZPNP). Ker torej v tej zadevi sporna vprašanja ureja plovbno pravo in ker ne gre za omenjeno izjemo, vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa ne presega mejnega zneska 5,000.000 SIT, toženkina revizija ni dovoljena. Zato revizijsko sodišče na ostale revizijske trditve ne odgovarja. Le zaradi toženkinega vztrajnega opozarjanja na hrvaško pravo še pojasnjuje, da je tudi glede na 3. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), ki se je uporabljal v času škodnega dogodka, treba uporabiti specialna kolizijska pravila iz drugega zakona. Ta pravila prav tako vsebuje ZPNP, in sicer v 9. poglavju. Med specialnimi kolizijskimi pravili je za potnika določena uporaba tega zakona, če bi prišel z uporabo drugega prava v slabši položaj (2. točka prvega odstavka 1001. člena), pa tudi za presojo pogodbe o pomorskem zavarovanju in celo za razmerja, ki izhajajo iz nje, določa uporabo prava sedeža zavarovalnice, če se stranki nista drugače dogovorili (1. točka prvega odstavka 1009. člena).

Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o toženkinih priglašenih revizijskih stroških. Tožnikovi stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni, ker je v njem vsebinsko odgovarjal na revizijo, razlog za odločitev revizijskega sodišča pa je procesne narave. Zato mora te stroške v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP kriti sam.