Appeal dismissed; heir cannot claim return of sold property, only return of gifts, as testator freely disposed of assets.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V zapuščino je mogoče zahtevati le vrnitev darila, ne pa predmetne prodajne pogodbe. Tožbeni zahtevek je ugotovitvene in dajatvene ali oblikovalne narave.

Tožnikova tožba s trditvami o kupni pogodbi in le z ugotovitvenim zahtevkom je nesklepčna, saj z njo ne more doseči želene posledice.

Zapustnik lahko za časa svojega življenja odplačno razpolaga z vsem svojim premoženjem. Tako ravnanje ni nemoralno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in pravne neučinkovitosti kupne pogodbe, ki jo je toženka 23.3.1999 sklenila z materjo pravdnih strank, in nadaljnji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino po materi spada nepremičnina, ki je bila predmet te pogodbe. Ugotovilo je, da sta pogodbenici dejansko sklenili prav kupno pogodbo, da je mati skušala poskrbeti tudi za tožnika, kar izhaja iz same pogodbe, ter da tožnik ni dokazal nedopustnega nagiba za sklenitev take pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in tudi dodalo, kdaj bi tožnik lahko uspel, s kakšnim zahtevkom in s kakšno trditveno in dokazno podlago, vendar ustreznega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in "nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno". Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem mnenju je pritožbeno sodišče nepravilno odločilo, saj je tožnik upravičena oseba z interesom glede na to, da je zapuščinsko sodišče postopek prekinilo. Upravičen je zahtevati, da se odtujeno premoženje vrne v zapuščino. Zahtevek je dajatvene narave. Zato je tožnik tudi vložil takšno tožbo. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča, da ni natančno opredelil, katera moralna načela so kršena s sporno pogodbo. Otroci so dediči po pokojni materi, njihova pravica je opredeljena v zakonu in izvedena iz moralnih norm, ki jih podpira način obnašanja v naši sredini in tudi v Evropi. Gre za posledico naravnega prava, ki je običajna v urejenih in civiliziranih skupnostih. Sporna pogodba je moralno zavržna, ker je bila sklenjena zato, da se vse to obide. Tožnik se ne strinja z razlogi, da je bilo s pogodbo poskrbljeno tudi zanj, saj je dogovor o tožnikovi pravici do uporabe delavnice obstajal že prej. Prepričan je, da se je med dokaznim postopkom izkazalo, da je bila pogodba krivična, sklenjena na skrivaj itd.. V nadaljevanju tožnik praktično dobesedno prepisuje svoje pritožbene navedbe (tudi v delu, v katerem je izpodbijal dokazno oceno prvostopenjskega sodišča), na zadnji strani revizije pa še poudarja, da ne razume, zakaj bi moral dokazati, da naj bi šlo za darilno pogodbo, saj bi v tem primeru pač obveljala pogodba v tej drugi obliki.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev obeh sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Zapustnik lahko za časa svojega življenja prosto razpolaga s svojim premoženjem in ga lahko torej sam v celoti potroši, odtuji itd. tako, da ga ob njegovi smrti ni več. Tako ravnanje ni v nasprotju z nobenim moralnim načelom. Zato sodišči pravilno poudarjata, da pri sklenitvi sporne kupne pogodbe ne gre za nemoralen nagib pogodbenic. Zapustnik je omejen le pri nekaterih svojih razpolaganjih in le do določenega obsega. Z oporoko ali z neodplačno pogodbo lahko s svojim premoženjem razpolaga tako, da ne prizadene skupnega nujnega deleža nujnih dedičev. Če njegovo razpolaganje z oporoko in z darili poseže v ta delež, se v zapuščinskem postopku po posebnih pravilih dednega prava ne upošteva. Gre za določbe 28. do 41. člena Zakona o dedovanju (ZD).

Pravkar pojasnjeno vsebuje tudi odgovor na vprašanje, ki ga tožnik postavlja na koncu revizije. Darilno pogodbo bi moral zatrjevati (in dokazati) zato, da bi sploh lahko dosegel želeno vrnitev spornih nepremičnin v zapuščino. Za premoženje, ki je predmet odplačne pogodbe, glede na navedene zakonske določbe ni mogoče zahtevati vrnitve v zapuščino. Še več, v podobni zadevi II Ips 481/2003 je revizijsko sodišče poudarilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna pogodba ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo: tak mora biti prvi ugotovitveni del tožbenega zahtevka, drugi del zahtevka pa mora imeti oblikovalni in dajatveni značaj. V sedaj obravnavani zadevi pa tožnik ni niti v trditveni podlagi navajal, da naj bi šlo dejansko za darilno pogodbo, še manj pa je kaj takega dokazal.

Tožnik v začetku revizije sicer pravilno opredeljuje, da je zahtevek za vrnitev (darila) v zapuščino dajatvene narave, zmotno pa trdi, da je vložil temu ustrezno tožbo. Že v začetku te sodbe je revizijsko sodišče povzelo, da sta oba tožnikova zahtevka ugotovitvene narave: prvi za ugotovitev ničnosti in pravne neučinkovitosti kupne pogodbe, drugi pa za ugotovitev, da spada sporna nepremičnina v zapuščino po materi pravdnih strank. Iz tožbenih trditev sicer izhaja, da želi tožnik doseči vrnitev sporne nepremičnine v zapuščino, vendar niti tožbena trditev o kupni pogodbi niti ugotovitveni tožbeni zahtevek, da spada nepremičnina v zapuščino, materialnopravno take posledice ne moreta doseči. Ali z drugimi besedami: ker tožnik ni postavil ustreznih trditev in tudi ni pravilno oblikoval tožbenega zahtevka, je bila njegova tožba nesklepčna.

Pritožbeno sodišče tožniku ni odreklo pravnega interesa za vložitev tožbe, zato je revizijska graja v tej smeri nepotrebna. Na tisti del revizije, ki pomeni dobesedni prepis pritožbenih navedb, je tožnik dobil pravilen odgovor pritožbenega sodišča. Katere procesne kršitve očita drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu sodišču, tožnik v reviziji ne pojasni, zato tega revizijskega razloga ni bilo mogoče obravnavati. Ostale revizijske trditve niso pravno relevantne, zato revizijsko sodišče nanje ni odgovorilo.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).