Court rejects transfer of jurisdiction claim as prior transfer already addressed potential conflict of interest.

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

[JEDRO]

Za primer morebitnega tesnejšega poznanstva pa je predviden postopek izločitve sodnika po 70. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zato ne more biti to v nobenem primeru hkrati tudi drug tehten razlog za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena istega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnika sta 27.3.1996 vložila pri stvarno in krajevno pristojnem Okrajnem sodišču A. zoper toženca tožbo zaradi motenja posesti, na predlog tega sodišča pa je nato Vrhovno sodišče Republike Slovenije že s sklepom z dne 2.7.1997 določilo za postopanje in odločanje v tej zadevi Okrajno sodišče B., saj je okoliščino, da je bil prvi tožnik A. A. tedaj zaposlen pri Okrajnem sodišču A. kot sodni izvršitelj, štelo za tehten razlog za prenos pristojnosti v pomenu določbe 68. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.

Po večletnem nadaljevanju te motenjske pravde pred Okrajnim sodiščem B. sta nato toženca v vlogi z dne 13.4.2005 predlagala ponovni prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče in navajala, da se je Okrajno sodišče A. "odpovedalo razpravljanju" v tej zadevi, ker je prvi tožnik A. A. izvršitelj, ki opravlja izvršilna dejanja in tesno sodeluje s sodniki. Enake okoliščine obstajajo po mnenju tožencev tudi za Okrajno sodišče B., saj je prvi tožnik izvršitelj, razpravljajoči sodnik pa po službeni dolžnosti z njim tesno sodeluje, ko dela tudi kot izvršilni sodnik. Toženca menita, da obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranost sodišča in zato predlagata, da "sodišče odstopi" zadevo drugemu okrajnemu sodišču, kjer taka povezava ne obstaja.

Predlog ni utemeljen.

Ni mogoče pritrditi mnenju tožencev o obstoju enakih okoliščin v primerjavi s tistimi, ki so glede na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 2.7.1997 narekovale v tej zadevi prenos pristojnosti z Okrajnega sodišča A. na Okrajno sodišče B. Tedaj, to je še v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku, je bil namreč prvi tožnik A. A. kot sodni izvršitelj zaposlen pri sodišču - in to pri Okrajnem sodišču A. kot uslužbenec tega sodišča, medtem ko je njegovo sedanje delo izvršitelja javna služba, ki jo opravlja kot samostojno zasebno dejavnost (280. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/2002). Neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja opravlja za območje, kjer ima sedež, vendar lahko tudi na celotnem območju Republike Slovenije (drugi in tretji odstavek 7. člena ZIZ).

Če opravlja prvi tožnik kot izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča A. neposredna dejanja izvršbe tudi v zadevah iz pristojnosti Okrajnega sodišča B., lahko prihaja le do njegovih službenih stikov s sodniki tega sodišča. Službeni stiki ali običajna poznanstva ne morejo vplivati na sojenje v konkretnih zadevah, saj mora sodnik opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu (3. člen Zakona o sodiščih) in se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti (37. člen Zakona sodniški službi). Za primer morebitnega tesnejšega poznanstva pa je predviden postopek izločitve sodnika po 70. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zato ne more biti to v nobenem primeru hkrati tudi drug tehten razlog za delegacijo pristojnosti v pomenu določbe 67. člena istega zakona. V skladu z navedenim torej ni podlage za uporabo 67. člena ZPP in je zato vrhovno sodišče predlog tožencev za delegacijo pristojnosti zavrnilo.