Appeal dismissed because disputed property value under 800,000 dinars precludes review in non-monetary disputes.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court rejected the appeal filed by the tenant against the second-instance court's confirmation of eviction. The tenant argued for review based on a claimed property value of 100,000 dinars, but failed to explain how this figure was derived or provide evidence of rent. Since the disputed value did not exceed the statutory threshold of 800,000 dinars for appeals in non-monetary disputes, the court found the appeal inadmissible.
Legislator headnote
AI generated38. člen ZPP; 382. člen ZPP: In disputes not involving monetary claims, an appeal is inadmissible if the value of the disputed subject matter does not exceed the statutory threshold, which is determined by the rent value if not otherwise specified.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Presoja (ne)dovoljenosti revizije v sporu o uporabi poslovnega prostora izhajajoč pri tem iz navedbe vrednosti spornega predmeta v tožbi, vloženi 6.7.1989 v znesku (sedaj) 10,00 SIT.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da izprazni poslovni prostor, ki ga zaseda v stanovanjskem bloku ... v Mariboru, ter da sporni poslovni prostor izroči tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Revizija ni dovoljena. Določila zakona o pravdnem postopku bivše SFRJ so v revizijskem postopku uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Tožba je bila v obravnavanem primeru vložena 6.7.1989. Ker gre za spor, ki izvira iz uporabe poslovnega prostora, bi bilo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta, od katere je med drugim odvisna tudi dovoljenost revizije, potrebno izhajati iz zneska, ki ga predstavlja enoletna najemnina (38. člen ZPP, Ur.l.
SFRJ 4/77-27/90 in Ur.l. RS št. 55/92). Toda tožnik ob določitvi pravdnega interesa v tožbi v znesku takratnih 100.000,00 din (sedaj 10,00 SIT) ni pojasnil, na kakšen način je prišel do omenjenega zneska. Tudi med postopkom ni ne tožnik ne toženec zatrjeval, kolikšna naj bi bila enoletna najemnina. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da s tožečo stranko ni bila nikoli v najemnem razmerju, temveč da ima na spornih poslovnih prostorih zakonito dobroverno posest. Zato je revizijsko sodišče ob presoji dovoljenosti revizije izhajalo iz v tožbi označene vrednosti spornega predmeta (2. odst.40.
čl. ZPP) v znesku 100.000,00 din (sedaj 10,00 SIT), saj je edinole na ta način lahko sklepalo o pravdnem interesu pravdnih strank za odločitev o postavljenem zahtevku. Ob vložitvi tožbe veljavno določilo 3. odstavka 382. člena ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-74/87), ki se uporablja za presojo dovoljenosti vložene revizije, je določalo kot mejno vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za dovoljenost revizije v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, navedeno vrednost, ki presega znesek takratnih 800.000,00 din (sedaj 80,00 SIT).
Ker vrednost spornega predmeta v obravnavanem primeru ob povedanem ne presega zneska, ki je odločilen za dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. člen ZPP).