Cohabitation property dispute: Court rejects claim that one partner's pre-acquisition rights or payment source determines equal ownership share.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri odkupu stanovanja po SZ v korist samo enega od njiju. Za to presojo namreč ne more biti odločilna cena (tržna ali kakšna drugačna), po kateri je bilo stanovanje kupljeno, niti vprašanje kdo od partnerjev je formalni pridobitelj.

Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da stanovanje spada v njeno posebno premoženje, ker je bila pred nastankom skupnosti izključna imetnica stanovanjske pravice in ker je bilo stanovanje odplačano iz njenih lastnih sredstev. Teh trditev pa sodišče ni moglo šteti tudi kot ugovor zoper v tožbi zatrjevani delež na skupnem premoženju, saj bi bilo to v nasprotju z njenimi navedbami, da stanovanje sploh ne spada v skupno premoženje. Ker toženka torej ni uveljavljala svojega večjega deleža na skupnem premoženju, sta sodišči pravilno izhajali iz zakonske domneve o enakih deležih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, da je tožnik solastnik tega stanovanja do polovice in da mu je toženka dolžna plačati 17.734,94 EUR (prej 4,250.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožnikov zahtevek glede obresti je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je stanovanje njeno posebno premoženje, ker je samo ona na njem pridobila stanovanjsko pravico pred nastankom izvenzakonske skupnosti s tožnikom, ker ga je odkupila s svojim denarjem in ga dokončno odplačala šele po razpadu skupnosti. Poleg tega navaja, da ima na skupnem premoženju višji delež in trditve v odgovoru na tožbo glede tega, da stanovanje spada v njeno posebno premoženje, vsebujejo tudi ugovor zoper višino deležev. Nazadnje trdi, da bi moral tožnik zahtevek oblikovati v skladu z napotki nepravdnega sodišča in sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe iz zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine na plačilo polovice kupnine stanovanja. Tožnik je namreč že pred vložitvijo tožbe vedel, da je toženka prodala stanovanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili da je bilo stanovanje kupljeno iz skupnih sredstev v času trajanja izvenzakonske skupnosti. To pomeni, da stanovanje po prvem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) spada skupno premoženje pravdnih strank. Pri tem ni pomembno, da je toženka to stanovanje delno odplačevala tudi po razpadu izvenzakonske skupnosti. Prav tako je neutemeljeno stališče, da je stanovanje toženkino posebno premoženje, ker je bila pred nastankom izvenzakonske skupnosti izključna imetnica stanovanjske pravice. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v razmerju med zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema ni mogoče šteti ugodnosti pri odkupu stanovanja po Stanovanjskem zakonu v korist samo enega od njiju. Za to presojo namreč ne more biti odločilna cena (tržna ali kakšna drugačna), po kateri je bilo stanovanje kupljeno, niti vprašanje kdo od partnerjev je formalni pridobitelj.(1) Trditev, da je je bilo stanovanje kupljeno s toženkinim denarjem, pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, na katera je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano.

7. Nižji sodišči sta pravilno odločili, da so bile prepozne toženkine trditve v zvezi z višino njenega deleža na skupnem premoženju, ki jih je toženka navedla po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da stanovanje spada v njeno posebno premoženje, ker je bila pred nastankom skupnosti izključna imetnica stanovanjske pravice in ker je bilo stanovanje odplačano iz njenih lastnih sredstev. Teh trditev pa sodišče ni moglo šteti tudi kot ugovor zoper v tožbi zatrjevani delež na skupnem premoženju, saj bi bilo to v nasprotju z njenimi navedbami, da stanovanje sploh ne spada v skupno premoženje. Ker toženka torej ni uveljavljala svojega večjega deleža na skupnem premoženju, sta sodišči pravilno izhajali iz zakonske domneve o enakih deležih.(2)

8. Nižji sodišči sta pravilno uporabili prvi odstavek 185. člena ZPP, po katerem lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da sodišči ne bi smeli dovoliti spremembe tožbe, ker je tožnik že ob vložitvi vedel, da je bilo stanovanje prodano. Glede očitka v zvezi s sklepom o napotitvi na pravdo pa je treba pojasniti, da pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno, ali je bil zahtevek vložen v skladu z morebitnimi napotki nepravdnega sodišča.

9. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 638/2006 z dne 20. 3. 2008, II Ips 671/2003 z dne 24. 2. 2005 in II Ips 390/2002 z dne 22. 5. 2003.

Op. št. (2): Podobno stališče je bilo zavzeto v sodbah II Ips 284/93 z dne 26. 1. 1994 in II Ips 100/2005 z dne 11. 5. 2006.