Appeal dismissed; land registry entry rejected because heirs inherited property before the transfer agreement became effective.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izbriše se zaznamba vložene pritožbe in zaznamba zavrnitve predloga.

[JEDRO]

Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa in podatkov spisa namreč izhaja, da v obravnavanem primeru neoveritev podpisov ni edina ovira za predlagani vpis v zemljiško knjigo. Bistvena ovira za vpis je v okoliščini, da so s trenutkom izročiteljičine smrti (6.12.1995) postali lastniki nepremičnin, glede katerih se predlaga vpis, njeni zakoniti dediči (36. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 123. in 132. člen ZD), kar je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno s sklepom o dedovanju, že pred vložitvijo predlagateljevega predloga za vpis v zemljiško knjigo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev ugovor zoper odločitev o zavrnitvi predloga za vpis lastninske pravice pri vl. št. 83 in 756 k.o. ..., na podlagi izročilne pogodbe z dne 19.9.1994. V razlogih je navedlo, da pogodba na podlagi katere se predlaga vpis ne pogojuje utemeljenosti zahtevka za vpis, saj je takšne narave, da bi morala biti overjena po sodniku, da ni predložena v izvirniku oziroma v overjenem prepisu in da so nepremičnine na katere se nanaša vpis dedovali zakoniti dediči izročiteljice, kar je ugotovljeno v sklepu o dedovanju, ki je postal pravnomočen 10.2.2000.

Zoper takšno odločitev je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge navedene v 338. čl. ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijani sklep ter hkrati odloči o izbrisu zaznambe zavrnitve predloga oziroma o izbrisu zaznambe vložene pritožbe. Napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava vidi v mnenju sodišča prve stopnje, da predlogu za vpis ni predložen izvirnik pogodbe, kar pa ne drži. Prav tako je napačna ugotovitev, da je izročilna pogodba takšne narave, da je za njeno veljavnost predpisana strožja oblika oziroma overitev po sodniku. Po mnenju pritožnika gre za preužitkarsko pogodbo, za katere veljavnost ni potrebna overitev po sodniku oziroma sklenitev pri notarju. Navedel je še, da je predlagal vpis lastninske pravice na podlagi določila 2. odst. 136. čl. Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK). Izročiteljica svojega podpisa ni mogla overiti, ker overitev ni bila možna zaradi njene bolezni, ki je nastopila po sklenitvi pogodbe. O pristnosti njenega podpisa na pogodbi pa ni dvoma, kar izkazuje zapisnik, sestavljen pri Centru za socialno delo z dne 12.10.1994, v katerem je izročiteljica izjavila, da je sama želela, da predlagatelj dobi vse njeno premoženje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je treba pritožniku glede pravne narave pogodbe z dne 19.9.1994. Pogodbeni stranki nista v sorodstvenem razmerju, zato pogodba nima značilnosti pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ker je s pogodbo določena takojšnja izročitev premoženja v last in posest, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD. Ker ne gre za pogodbo dednega prava, zanjo ne veljajo predpisi o obličnosti iz ZD oziroma Zakona o notariatu, ampak splošni predpisi civilnega prava, ki veljajo za pogodbe o razpolaganju z nepremičninami (prim. stališče VS RS, opr. št. II Ips 118/79, objavljeno v Poročilo VSS št. 1/80). Gre torej za zasebno listino, na podlagi katere pa se, v smislu 22. člena ZZK, lahko dovoli vknjižba le, če je podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha, overjen. Tega obličnostnega pogoja pa omenjena pogodba, ki je, za razliko od ugotovitve sodišča prve stopnje, predložena v izvirniku, nima. Gre torej za formalno pomanjkljivo listino, ki pa bi na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 136. člena ZZK, vseeno lahko bila podlaga za vpis pravice, ki jo je sedanji imetnik pravice pridobil s pravnim poslom od knjižnega predhodnika, ob izpolnjenosti naslednjih pogojev: - da je edina ovira za vpis dejstvo, da na pogodbi podpisi niso overjeni po določbi 22. člena ZZK, - da overitev ni več možna, - da ni razloga za dvom o pristnosti podpisov, - da je predložen dokaz o predložitvi pogodbe davčnemu organu, - da je bil tak predlog vložen v petih letih po uveljavitvi ZZK.

Na navedeni določbi ZZK predlagatelj tudi temelji svoj predlog za vpis. Vendar pa v obravnavanem primeru že prvi in izhodiščni pogoj za uporabo navedene določbe ni izpolnjen. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa in podatkov spisa namreč izhaja, da v obravnavanem primeru neoveritev podpisov ni edina ovira za predlagani vpis v zemljiško knjigo. Bistvena ovira za vpis je v okoliščini, da so s trenutkom izročiteljičine smrti (6.12.1995) postali lastniki nepremičnin, glede katerih se predlaga vpis, njeni zakoniti dediči (36. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, 123. in 132. člen ZD), kar je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno s sklepom o dedovanju, že pred vložitvijo predlagateljvega predloga za vpis v zemljiško knjigo. Glede na navedeno je bila odločitev o zavrnitvi predloga za vpis pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo tudi o izbrisu zaznambe vložene pritožbe in izbrisu zaznambe zavrnitve predloga (2. točka 95. čl. ZZK).