Appeal dismissed: Invalid workers do not enjoy ZDR protection against termination under ZPPSL Art. 51.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Pri prenehanju delovnega razmerja po 51. čl. ZPPSL delavec invalid ne uživa zaščite po določbah ZDR, ki določajo, da delavcu invalidu ne more prenehati delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Celju zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se odloči, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja št. 56/99, z dne 9.6.1999 nezakonit in nima pravnih posledic in je tožena stranka dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od dokočnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 56/99, z dne 9.6.1999 do dne, ko jo bo pozvala nazaj na delo. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške postopka, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo predvsem določbo v 51. čl. ZPPSL, da mora biti citiran program sprejet v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Navedenega določila tožena stranka ni upoštevala, saj bi sicer tožnice ne uvrstila med delavce, ki jim preneha delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije, o čemer se sodišče ni natančneje izjasnilo.

Tožnica je invalid III. kategorije. Delovni invalidi po Zakonu o delovnih razmerjih predstavljajo kategorijo delavcev, ki so zaščiteni in jim v skladu z določili ZDR delovno razmerje ne sme prenehati zaradi nujnih operativnih razlogov.

36. d člen tega zakona določa, da lahko preneha delavcu invalidu delovno razmerje, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko upokojitev, le z njegovim soglasjem, ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, na drugem ustreznem delovnem mestu v drugi delovni organizaciji oz. delodajalcu. Tožena stranka bi morala upoštevati določbe ZDR, četudi se ves čas sklicuje, da imajo ZDR, ZPPSL in ZTPDR v hiearhiji pravnih predpisov enako pravno veljavo in da se v konkretnem primeru v zvezi s prenehanjem delovnih razmerij delavcev uporabljajo tudi določbe ZPPSL.

Navedeno sicer drži, vendar pa ZPPSL napotuje na uporabo Zakona o delovnih razmerjih, česar tožena stranka ni upoštevala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožba zmotno razlaga zakonske predpise zlasti 51. člen ZPPSL. Pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 51. čl. navedenega zakona, saj ta člen ureja kot poseben predpis glede na ZDR kot splošni predpis, poseben primer prenehanja delovnega razmerja zaradi finančne reorganizacije.

Ureja ga popolno. Zato se določbe ZDR o delavcih, katerih delo postane trajno nepotrebno, zaradi operativnih razlogov, niti po analogiji oz. podobnosti ne uporabijo, saj je v 7. tč. 51. člena ZPPSL določeno, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi 4. odst. tega člena, to pa je prenehanje delovnega razmerja delavcem, kot je določeno v programu, in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo, enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka.

Zaradi stečajnega postopka preneha brez izjeme po zakonu vsem delavcem, razen kolikor jih stečajni organ zadrži na delu zaradi potreb stečaja. Za te delavce, ki jim preneha delovno razmerje iz posebnega razloga zaradi finančne reorganizacije oz. stečaja, se ne uporabljajo določbe ZDR, ki priviligirajo delavce invalide, da jim kot trajnim presežkom ne more prenehati delovno razmerje brez njihovega soglasja. Gre za bistveno različno zakonsko ureditev. ZPPSL posebej ureja način prenehanja delovnega razmerja in bi moral ta zakon izrecno določati, da delavcem invalidom ne more prenehati delovno razmerje.

Posebnega predpisa se ne more po analogiji širše razlagati z uporabo drugega zakona. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje popolno ugotovilo za pravilno odločitev, zato novi v pritožbi predlagani dokazi niso potrebni. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni bila uspešna, zato tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.