Appeal dismissed; signing an assignment agreement implicitly acknowledges debt and creates payment obligation.
Slowenien (SI)
Legislator-Zusammenfassung
KI-generiertThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment ordering the defendant to pay the plaintiff. The defendant argued errors in fact-finding and law application but failed to provide evidence that the assignment was fulfilled by the assignor. The court ruled that by signing the assignment agreement, the defendant implicitly acknowledged the debt and retained the obligation to pay if the assignor did not fulfill their duty.
Legislator-Regeste
KI-generiertZOR 387. člen; ZOR 1026. člen; 4. člen asignacijskega dogovora: By signing an assignment agreement, a party implicitly acknowledges the underlying debt and assumes the obligation to pay the assignee if the assignor fails to fulfill their payment duty within the agreed timeframe.
Schlagwörter
KI-generiertZitierte Gesetzesbestimmungen
KI-generiertVerwandte Entscheide
KI-generiertVolltext
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
[JEDRO]
Tožena stranka je s podpisom asignacijskega dogovora posredno pripoznala dolg po spornih računih in hkrati prevzela obveznost plačila po asignaciji (v primeru, če tožeča stranka "ne bi dobila izpolnitve obveznosti od nakazanca v času, ki je bil določen v nakazilu").
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v celoti ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo povrnitev 41.029,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila. Smiselno je uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Za pritožbo ni priglasila stroškov. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pritožba ni utemeljena. Čeprav naj bi tožena stranka ne naročila niti prevzela blaga po računih št. 19721/21 (priloga A1) in 19739/21 (priloga A2), pa je vseeno (kot asignant, nakazovalec) podpisala dogovor o asignaciji z dne 06.01.1998 (priloga B3), po katerem naj bi asignat, nakazanec (G. d.o.o.), do dne 09.01.1998 plačal navedena računa.
S tem je posredno pripoznala dolg (drugi odstavek 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Ker pa tožena stranka ni dokazala izpolnitve asignacije s strani G. d.o.o., njena obveznost do tožeče stranke (asignatarja, prejemnika nakazila) ni prenehala. Zato tožena stranka ni prosta obveznosti in je sporna računa, prav tako pa tudi račun št. 9911/09 (priloga A3), dolžna plačati tožeči stranki. Podlaga za to je namreč v 1026. členu ZOR in v 4. členu asignacijskega dogovora. Zato je sodišče druge stopnje, ne da bi odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo kot zakonito in pravilno potrdilo (na podlagi 368.
člena ZPP/77). Tožena stranka je namreč s podpisom asignacijskega dogovora pripoznala dolg po računih št. 19721/21 in 19739/21 ter hkrati prevzela obveznost plačila po asignaciji (v primeru, če tožeča stranka "ne bi dobila izpolnitve obveznosti od nakazanca v času, ki je bil določen v nakazilu").