Appeal dismissed; creditor's withdrawal of enforcement request validly suspends proceedings without requiring court to specify remaining parts.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu z določbo prvega odstavka 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. V primeru umika sodišče, v skladu z drugim odstavkom citiranega člena, ustavi postopek. Zmotno je stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločiti tudi o tem v katerem delu se izvršba nadaljuje. Izvršba je bila namreč dovoljena s sklepom o izvršbi, ki še velja. Na podlagi tega sklepa se izvršba v delu v katerem ni bila ustavljena, nadaljuje, zato je nepotrebno ponovno odločanje o tem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. II 1951/96-2 z dne 13. 11. 1996 delno ustavi na račun dne 1. 3. 1999 delno poravnanega dolga v višini 230.040,20 SIT; zavrnilo predlog z dne 12. 3. 1999, kolikor upnik zahteva več ali drugače ter sklenilo, da je obračun obresti sestavni del sklepa.

Zoper takšen sklep se pravočasno pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP - 1977) ter predlaga, da Višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Upnica meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v katerem delu se upnikovemu predlogu ugodi, zato bi bilo potrebno odločiti še o tem v katerem delu se izvršba nadaljuje. Poleg tega upnica poudarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zajelo tudi odločitev o nadaljevanju izvršbe za glavnico v znesku 244.235,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 3. 1999. Po mnenju upnice je prišlo do pomote, saj je bilo upoštevano plačilo opravljeno 1. 3. 1999; sodišče je tudi obračun obresti opravilo na ta dan, zato upniku ne morejo pripadati zakonite zamudne obresti od izračunanega zneska glavnice šele od 31. 3. 1999. Upnikov predlog z dne 12. 3. 1999 je le predlog za delno ustavitev izvršbe in ne odpoved delu zahtevka, ki se nanaša na obresti od 1. 3. 1999. Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko upnik med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo. V primeru umika sodišče, v skladu z drugim odstavkom citiranega člena, ustavi postopek.

V obravnavani zadevi je upnica v vlogi z dne 12. 3. 1999 delno umaknila (omejila) predlog za izvršbo, ker je dolžnik na račun dolga nakazal 230.040,20 SIT. Sodišče prve stopnje je umiku sledilo in v tem delu pravilno ustavilo izvršbo.

Zmotno je stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločiti tudi o tem v katerem delu se izvršba nadaljuje. Izvršba je bila namreč dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 13. 11. 1996, ki še velja. Na podlagi tega sklepa se izvršba v delu v katerem ni bila ustavljena, nadaljuje; zato je nepotrebno ponovno odločanje o tem.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tekom zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem pravilno sledilo navedbi upnice v vlogi z dne 12. 3. 1999, v kateri predlaga, da sodišče "nadaljuje z izvršbo za znesek 247.999,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 1999 do plačila" in odločilo, kot je predlagala upnica. Sodišče namreč lahko nadaljuje izvršbo le v mejah upničinega predloga.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora pritožbeno sodišče, v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977), paziti po uradni dolžnosti.

Zato je bilo potrebno pritožbo na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP (1977) v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90).