Court upholds mandatory detention order for 18-year-old repeat property offender despite family care arguments.

Pritožba zagovornice obdolženega Z. U. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Čeprav je obdolženec star šele 18 let pa podatki o obravnavanju pri sodniku za mladoletnike, ki kažejo na to, da so mu bili zaradi številnih kaznivih dejanj zoper premoženje izrekani najstrožji vzgojni ukrepi ter ob upoštevanju teže in okoliščin storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. odst. 218. čl. KZ, kažejo na tolikšno stopnjo nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, da je pripor neogibno potreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje na predlog preiskovalnega sodnika zoper obdolženega Z. U. še za en mesec podaljšal pripor iz razloga po 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP.

Proti sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica. Predlagala je, da se pripor odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom.

Pritožba ni utemeljena.

Senat sodišča druge stopnje se strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da so podane številne okoliščine, ki kažejo na to, da je podan razlog za pripor iz 3. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP. Res je, da obdolženi, ki je star šele 18 let, kot polnoletnik še ni bil pravnomočno obsojen, vendar pa je senat sodišča prve stopnje pravilno ugotovil, da je bil že kot mladoletnik večkrat obravnavan zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. Iz podatkov spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. Km 85/96 izhaja, da je bil obdolžencu še kot mlajšemu mladoletniku zaradi kaznivih dejanj velike tatvine najprej izrečen ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, 21.6.1996 zaradi kaznivih dejanj velike tatvine vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod, ki pa je bil 8.1.1997 zato, ker je obdolženec bežal iz zavoda in bil večkrat prijet pri storitvi kaznivih dejanj tatvine, spremenjen v vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, ki se je izvrševal vse do 23.6.1999, ko je bil nadomeščen z vzgojnim ukrepom nadzorstva organa socialnega varstva, pa ne zato, ker bi bili doseženi nameni prevzgoje, saj iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec tudi iz zavoda Radeče pogosto bežal, storil hujše disciplinske kršitve in ponavljal kazniva dejanja, nadomeščen je bil zato ker se je že iztekal najdaljši možni čas trajanja tega ukrepa. Sedaj pa je obtoženec utemeljeno osumljen storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odst. 218. čl. KZ. Način storitve in teža tega kaznivega dejanja zlasti pa vloga, ki naj bi jo imel ta obtoženec pri storitvi ob upoštevanju podatkov o prejšnjem življenju obdolženca, tudi po oceni pritožbenega sodišča, kažejo na tolikšnjo stopnjo verjetnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal podobna kazniva dejanja, da je pripor zoper njega neogibno potreben. Ker preiskava še ni zaključena je zato senat sodišča prve stopnje odločil pravilno, ko je pripor zoper obdolženca podaljšal.

Pritožba zagovornice pa pravilnih ugotovitev senata sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, zagotovila v pritožbi, da bi obdolženec lahko prebival pri starših, ki bi skrbela za njegovo vzgojo in ga tudi preživljala, nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, zaradi katere je bil pripor podaljšan, ne morejo odvrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.