Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sodba I Cp 1635/99 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1635.99 KI-generiert

Appeal dismissed; director failed to prove grounds for expulsion under ZGD Art. 436(3) or damage to reputation.

Geschäftsnummer VSL sodba I Cp 1635/99
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment rejecting the director's claim to expel the managing partner. The director alleged the partner misused company funds for personal phone bills and car travel, damaging the company's reputation, but failed to prove these acts were impermissible or caused specific harm. The court ruled that since the partner acted within her registered authority and no specific rules prohibited the actions, the director could not demonstrate the necessary grounds for expulsion under the relevant law.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Art. 436(3) ZGD; Art. 368 ZPP/77: A managing partner cannot be expelled via court order unless the director proves the partner's conduct was impermissible and caused damage to the company's reputation or interests.

Schlagwörter

KI-generiert
expulsion of partner managing partner authority damage to reputation ZGD Art. 436 appellate review Klage auf Ausschluss aus der Miteigentümergemeinschaft Rückzug des Betreibungsbegehrens strafrechtlicher Rücktritt

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Art. 436(3) ZGD
zg-d
Art. 368 ZPP/77
Art. 365(2) ZPP/77
Art. 498(1) ZPP/99
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker ravnanje toženke ni bilo nedopustno in z njenim ravnanjem ni bil prizadet ugled direktorja družbe, slednji ne more s tožbo uspešno zahtevati izključitev toženke kot družbenice iz družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se tožena stranka izključi iz družbe XXX d.o.o., in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 2.529.979,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.1998 do plačila. Tožeči stranki pa je v plačilo naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 231.349,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagal takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo zahtevku tožnika stroškovno ugodeno, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Obrazlaga svoje dotedanje stališče in povdarja, da je toženka zlorabila svoj položaj formalne pooblaščenke, vpisan v sodnem registru, da je iz računa firme plačala svoj telefon, uporabljala je potni nalog, ki ga je sama podpisala, čeprav je bilo jasno, čigav je avto. Delala je zmedo med poslovnimi partnerji in pri njih krnila ugled firme in direktorja. Res pa je težko izkazovati konkretno škodo in izračunavati izgubo, saj se posli vedno sestoje iz spleta okoliščin.

Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da obstajajo utemeljeni razlogi, ki so po III. odstavku 436. člena ZGD pogoj, da se družbenik po sodni poti izključi iz družbe. Glede toženkinega plačila računa za telefon, uporabe potnega naloga v zvezi z vozilom, toženkinega povzročanja zmede med poslovnimi partnerji, pritožbeno sodišče v celoti sledi ugotovitvam in temeljiti obrazložitvi sodišča prve stopnje. Ne način plačevanja računov za telefon, ne uporaba službenega vozila nista bila urejena s sklepi skupščine ali drugega organa upravljanja, toženka pa s svojim ravnanjem tudi ni kršila družbene pogodbe. Prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo navedbam tožnika glede telefonskih stroškov in njegovim trditvam, da je toženka na račun firme plačala svoj telefon, saj sta v času plačila računa imeli obe pravdni stranki stalno prebivališče na naslovu oziroma v prostorih, kjer je tudi telefonski priključek, predvsem pa je bil v tem času v istih prostorih tudi sedež družbe XXX, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka je bila tudi v vsem obravnavanem obdobju vpisana v sodnem registru kot zastopnica družbe XXX brez omejitev (priloga C1) in vozilo Jugo 45 uporabljala vse od kar ga je družba XXX kupila, tudi v zasebne namene, ne da bi nastajali kakršnikoli zapleti. Upoštevaje položaj toženke in tožnika tudi z družbo BBB ni prišlo do takšnih zapletov ter posledično krnitve ugleda družbe in tožnika kot direktorja, da bi bilo mogoče oceniti, da obstajajo razlogi iz zgoraj navedene določbe, ki bi utemeljevali ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Sicer pa sta imeli družbi sklenjeno najemno pogodbo o poslovnih prostorih in o pravici uporabe parkirišča. Ker ravnanje toženke ni bilo nedopustno tudi ni podan temelj škode, ki naj bi jo utrpel ugled tožnika kot direktorja. Tožnik pa tudi ni izkazal višine materialne škode, saj še v pritožbi navaja, da je težko izkazovati konkretno škodo in izračunavati izgubo in torej smiselno sam priznava, da njegov tožbeni zahtevek na plačilo niti ni določen.

Upoštevaje navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnikova pritožba ni utemeljena, ker pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi, po določbi II. odstavka 365. člena ZPP/77, po uradni dolžnosti, je skladno s čl. 368 ZPP/77 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo v tej odločbi glede na določbo I. odstavka 498. člena ZPP/99.