Appeal dismissed; witness testimony not grounds for retrial without prior conviction finding.

Pritožba obsojenca se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Navedbe obsojenca v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, da sta v rednem kazenskem postopku dve priči podali krivo izpovedbo, ne predstavljajo razlogov za obnovo kazenskega postopka, saj priči nista bili s pravnomočno sodbo spoznani za krivi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. odstavku 289. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku zavrgel zahtevo obsojenca. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenec smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter odloči, da se dovoli obnova kazenskega postopka po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 482/95 z dne 2.7.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Kp 859/96 z dne 19.12.1996. Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da razlogi, s katerimi je predlagal obnovo kazenskega postopka, ne predstavljajo obnovitvenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku.

Pritožnik tudi sedaj v pritožbi ponavlja navedbe iz zahteve za obnovo, češ da sta dve izmed zaslišanih prič krivo pričali in da v kazenskem postopku niso bile zaslišane vse priče, katerih zaslišanje je zahteval. Takšne navedbe pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ne ustrezajo kriterijem že citiranih zakonitih določil na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da obsojenec ni v svoji zahtevi za obnovo kazenskega postopka zadostil kriterijem iz 2. odstavka 410.

člena Zakona o kazenskem postopku, po katerem se lahko obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku uveljavlja le na podlagi pravnomočne sodbe, s katero naj bi bili priči, na kateri se sklicuje, spoznani za krivi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. odstavku 289. člena Kazenskega zakonika. Sklicevanje, da sta priči G. in K. krivo pričali v zahtevi za obnovo in sedaj v pritožbi, ne pomeni obnovitvenega razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku, kot zmotno v pritožbi navaja pritožnik.

Prav tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da pritožnik ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti njegovo oprostitev. Z navedbo, da v sodnem postopku niso bile zaslišane nekatere priče, katerih neposredno zaslišanje je predlagal (katere so bile te priče tožnik niti ne navaja), ne uveljavlja obnovitvenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku. Takšna navedba ne predstavlja novih dejstev in novih dokazov, saj je očitno, da ne gre za dokaze, ki bi bili prvič predloženi sodišču, ampak so bili že v rednem postopku sodišču znani in tako tudi ne predstavljajo novote, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka.

Ker so tako zaključki sodišča prve stopnje, da ni zakonskih pogojev za obnovo kazenskega postopka, zaradi česar je obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, pravilni in zakoniti, je sodišče druge stopnje skladno z določilom 3. odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.