Supreme Court dismisses appeal for contribution to co-owned house as fact, not admissibility issue.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Toženka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Iz pravil o ugotovitveni tožbi v 187. členu ZPP izhaja, da je edino dejstvo, ki ga lahko tožnik uveljavlja z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost listine. Dejstva, pa naj so še tako važna za pravna razmerja, torej niso predmet ugotovitvene tožbe. Z ugotovitveno tožbo bi tožnik lahko zahteval ugotovitev drugačnega pravnega razmerja, kot je glede lastništva vpisano v zemljiški knjigi, ne more pa zahtevati ugotovitve dejstva, niti dejstva vlaganja v skupno ali solastno hišo pravdnih strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo in odločilo o pravdnih stroških, ki jih mora tožnik povrniti toženki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP in predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Revizija meni, da v obravnavani zadevi ne gre za ugotovitveno tožbo in je obe sodišči motil tisti del tožbenega zahtevka, v katerem sta zajeti tudi besedici "ugotovi se". Ta del tožbenega zahtevka bi bilo potrebno zavreči, če se že vztraja pri pomenu teh besed, v preostalem delu pa bi bilo potrebno odločiti. Gre namreč za tožbeni zahtevek, da mora toženka priznati, da je tožnik vložil v hišo določeno vrednost. Smisel tožbenega zahtevka zato ni v ugotovitvi dejstva, temveč v tem, da toženka določeno dejstvo prizna. Res pa ni pomembna okoliščina, ali je bil tožnik napoten na pravdo. Čim ima tožnik pravni interes, da se določena sporna zadeva reši, lahko vloži tožbo.

Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (glede na revizijske navedbe v zvezi z določbami 187. člena ZPP), do katere naj bi prišlo pri obeh sodiščih, pa ni podana iz naslednjih razlogov.

Po določbah 187. člena ZPP, ki urejajo ugotovitveno tožbo, lahko tožnik s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

Iz povzetih pravil o ugotovitveni tožbi izhaja, da je edino dejstvo, ki ga lahko tožnik uveljavlja z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost listine. Dejstva, pa naj so še tako važna za pravna razmerja, torej niso predmet ugotovitvene tožbe. Prav ugotovitev dejstva pa je tožnik uveljavljal v tej pravdni zadevi. Tožbeni zahtevek je oblikoval tako, da naj sodišče ugotovi, da je v vrednost sporne hiše prispeval svoja sredstva v vrednosti 797.000,00 SIT, kar je toženka dolžna priznati. Pri tem pomen besed "ugotovi se" v tožbenem zahtevku za odločitev obeh nižjih sodišč ni bil odločilen, kot zmotno meni revizija, saj je pomembna vsebina tožbenega zahtevka, torej vprašanje vrednosti tožnikovega zatrjevanega posebnega prispevka v skupno ali solastno hišo pravdnih strank. Gre za ugotovitev dejstva, ugotovitveni pa bi bil tožbeni zahtevek tudi v primeru, če bi tožnik sam iz njega izpustil besedici "ugotovi se". Predvsem pa gre za sporno dejstvo, ki samo po sebi po že obrazloženem ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Dodatek v tožnikovem tožbenem zahtevku, da je to (dejstvo) toženka dolžna priznati, presoje o naravi tožbenega zahtevka ne more spremeniti, saj zaradi tega dodatka tožbeni zahtevek ni postal dajatveni, o pomenu tega dodatka pa je pravilne razloge navedlo tudi pritožbeno sodišče. Res ima tožnik pravni interes za rešitev spora s toženko, vendar pa bo lahko spor rešil le, če bo pravilno izoblikoval tožbeni zahtevek, kako naj bi ga izoblikoval, pa mu je tudi obrazložilo pritožbeno sodišče. Z ugotovitveno tožbo bi tožnik lahko zahteval ugotovitev drugačnega pravnega razmerja, kot je glede lastništva vpisano v zemljiški knjigi, ne more pa zahtevati ugotovitve dejstva, niti dejstva vlaganja v skupno ali solastno hišo pravdnih strank.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo tožnikovo revizijo na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu te revizijske odločbe, odločitev o toženkinih stroških revizijskega dogovora pa temelji na določbah 166. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, saj revizijski odgovor po svoji vsebini ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji.