Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba III Ips 72/2003 ECLI:SI:VSRS:2004:III.IPS.72.2003 KI-generiert

Supreme Court dismisses appeal; claimant failed to prove undue influence or coercion under ZOR within statutory limits.

Geschäftsnummer Sodba III Ips 72/2003
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's revision against a lower court decision confirming a debt of DEM 72,646.76 for construction services. The appellant argued the settlement protocol was void due to duress and financial distress, but failed to provide specific factual circumstances proving undue influence or coercion as required by law. The court held that the appellant's claims supported a threat scenario rather than invalidity, and the lower courts correctly applied the statute of limitations for voidable contracts.

Legislator-Regeste

KI-generiert

ZOR 60. člen; ZOR 111. člen; ZOR 117. člen: A contract concluded under threat or duress is voidable, but the right to challenge it based on undue influence or coercion is subject to strict time limits and requires specific factual proof of the coercive circumstances.

Schlagwörter

KI-generiert
undue influence coercion statute of limitations voidable contract revision procedure ZOR financial distress Bulgarien. Regionen

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
ZOR 60. člen
ZOR 111. člen
ZOR 117. člen
ZPP 370. člen
ZPP 339. člen
ZPP 371. člen
ZPP 378. člen
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče je pri odločanju v pravdi vezano na dejansko stanje, ki sta ga navedli stranki. Revidentka ni navajala okoliščin, ki predstavljajo dejanski stan oderuštva pa 141. členu ZOR ali okoliščin, ki bi lahko povzročile ničnost protokola na kakšni drugi podlagi. Revidentkine navedbe so nasprotno podpirale obstoj dejanskega stanu grožnje, kot opredeljuje 60. člen ZOR, zaradi česar bi bil protokol lahko izpodbojen (111. člen ZOR), sodišči pa sta pravilno uporabili določbo 117. člena ZOR, ki določa prekluzivne roke, v katerih je mogoče tako napako volje uveljavljati. Za takšno presojo ni bilo odločilno to, da se je revidentka sklicevala na zvijačo, ne pa (izrecno) tudi na oderuštvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti zneska 72.646,76 DEM. Ta znesek naj bi tožena stranka dolgovala kot plačilo za tožničine storitve po podizvajalski pogodbi za gradbena dela v Nemčiji. Sodišče pa je ugotovilo, da sta stranki s protokolom o zaključnem računu za sodelovanje med pravdnima strankama na projektih v ZRN (Protokol) dne 17. 11. 1995 uredili vse svoje tedanje obveznosti in da je tožena stranka obveznosti skladno z dogovorom po Protokolu plačala v celoti. Rok, v katerem bi bilo mogoče veljavnost Protokolu izpodbijati zaradi domnevnih napak volje, pa je tožeča stranka zamudila.

Zoper takšno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke in zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo njeni pritožbi in zahtevku ugodilo, podrejeno pa, naj sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila poslana toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve in sodišče druge stopnje naj bi prekršili materialno pravo s tem, da sta revidentkine navedbe o tem, v kakšnih okoliščinah je bil sklenjen Protokol, presojali po 117. členu, namesto pravilno po 141. členu ZOR. Revidentka navaja, da je tožena stranka ob sklepanju Protokol izkoristila njeno stisko oziroma težko gmotno stanje ter lahkomiselnost - s čimer naj bi bili izpolnjeni vsi zakonski znaki oderuštva, zaradi česar naj bi bil Protokol ničen.

Te kršitve materialnega prava sodišči nista zagrešili. Sodišče je pri odločanju v pravdi vezano na dejansko stanje, ki sta ga navedli stranki (prvi odstavek 7. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka v postopku pred sodiščem prve stopnje (pa tudi v pritožbi in še v reviziji) ni navajala okoliščin, ki predstavljajo dejanski stan oderuštva po 141. členu ZOR ali okoliščin, ki bi lahko povzročile ničnost Protokola na kakšni drugi podlagi. Revidentka je navajala le, da je bila v podpis Protokola prisiljena, ker ji sicer tožena stranka tedaj ne bi nič plačala, bila je blokirana, denar pa je potrebovala za plače. Tudi če bi bilo te navedbe mogoče razumeti kot opis stiske in težkega gmotnega stanja, pa revidentka ni zatrjevala in tudi z ničimer izkazala, da bi si bila s Protokolom tožena stranka izgovorila korist, ki bi bila v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je dala oziroma storila ali se zavezala dati ali storiti sama. Revidentkine navedbe so nasprotno podpirale obstoj dejanskega stanu grožnje, kot jo opredeljuje 60. člen ZOR, zaradi česar bi bil Protokol lahko izpodbojen (111. člen ZOR), sodišči pa sta pravilno uporabili določbo 117. člena ZOR, ki določa prekluzivne roke, v katerih je mogoče takšno napako volje uveljavljati. Samo zaradi večje jasnosti revizijsko sodišče poudarja, da za takšno presojo ni bilo odločilno to, da se je revidentka sklicevala na silo in zvijačo, ne pa (izrecno) tudi na oderuštvo.

Revidentka nadalje uveljavlja kršitev po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ne navaja razlogov, zakaj ni zaslišalo treh prič, ki bi povedale, da je bil podpis Protokola izsiljen. Kršitev postopka naj bi predstavljala tudi sama odločitev sodišča, da prič ne zasliši. Teh kršitev določb pravdnega postopka ni. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je izvedlo vse listinske dokaze, izvedbo vseh drugih dokazov pa zavrnilo (drugi odstavek na drugi strani obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tam je napovedalo, da bodo razlogi za takšno zavrnitev razvidni iz nadaljevanja obrazložitve. V nadaljevanju sodišče res ne pove izrecno, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj, vendar iz utemeljitve izhaja, zakaj je bila izvedba dokazov o tem, da je bil podpis Protokola izsiljen, nepotrebna. Tudi če gre za delno pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje, pa ta ni takšna, da bi se sodba ne mogla preizkusiti in torej ni izpolnjen bistveni element kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek glede kršitve, ki naj bi bila storjena s tem, da nekateri dokazi niso bili izvedeni. Opustitev izvedbe dokazov je lahko kršitev določb pravdnega postopka relativnega značaja po prvem odstavku 339. člena ZPP. Takšna kršitev se lahko uveljavlja v reviziji le, če je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje - po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča tudi, če jo je revident uveljavljal že v pritožbi, pa je sodišče druge stopnje ni odpravilo. Revident te kršitve v pritožbi ni uveljavljal.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), pa sodišče samo ni našlo, zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.