Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba III Ips 61/96 ECLI:SI:VSRS:1996:III.IPS.61.96 KI-generiert

Supreme Court dismisses appeal; separation right applies only to debtor's assets, not debts.

Geschäftsnummer Sodba III Ips 61/96
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal against a second-instance judgment that found no separation right for the respondent's claim. The respondent sought a separation right on a debt owed to the appellant, while the appellant was the debtor in a bankruptcy proceeding. The court ruled that a separation right can only be established against the debtor's assets, which constitute active property, and is conceptually impossible to apply to the debtor's liabilities.

Legislator-Regeste

KI-generiert

131. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ločitvena pravica se uveljavlja le na premoženju stečajnega dolžnika (aktiva), ne pa na njegovih dolgih.

Schlagwörter

KI-generiert
separation right bankruptcy proceedings debtor's assets creditor's claim active property liability exclusion supreme court appeal Betreibungskosten

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
131. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji
2. odstavek 1. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stroške odgovora na revizijo trpi tožeča stranka sama.

[JEDRO]

Premoženje stečajnega dolžnika, na katerem je mogoče uveljavljati ločitveno pravico, je le aktiva. Na dolgovih stečajnega dolžnika že pojmovno ni mogoče pridobitvi ločitvene pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke - ki je bila v stečajnem postopku napotena na pravdo - da se naj ugotovi, da ne obstoja ločitvena pravica tožene stranke za terjatev 2.174.387,80 SIT s pripadki, in je zato tožeči stranki naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka, da tedaj ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na premoženju tožeče stranke in je zato plačilo tožničinih pravdnih stroškov naložilo toženi stranki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi kršitve materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Tožeča stranka odgovarja na revizijo in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov revizijskega postopka. Republiško državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja ločitveno pravico v zvezi z njeno terjatvijo 2.169.585,50 SIT s pripadki do sester H.F. in P.Ž. na terjatvi, ki jo imata imenovani sestri do tožeče stranke in na kateri je po upravnem sklepu o prisilni izterjavi pridobila zastavno pravico, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku, pa je bilo prepovedano izplačati dolg do navedenega zneska.

Že sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da se ločitvena pravica lahko uveljavlja po prvem odstavku 131. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list, št. 67/93) na premoženju stečajnega dolžnika, ki ga predstavljajo stvari in terjatve ter druge pravice (tako tudi komentar k 131. členu zakona v knjigi: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Ljubljana, 1994). Premoženje stečajnega dolžnika, na katerem je mogoče uveljavljati ločitveno pravico, je seveda lahko le aktiva, ki ostane po eventuelnem poplačilu dolgov, in ki se proda zaradi poplačila upnika, čemur je sploh namenjen stečajni postopek, kot to izhaja iz temeljne določbe drugega odstavka 1. člena zakona. Na dolgovih stečajnega dolžnika že pojmovno ni mogoče pridobitvi ločitvene pravice. Zato je odločitev sodišča druge stopnje zakonita, ko tožena stranka uveljavlja ločitveno pravico na terjatvi tretjih oseb do tožeče stranke, kar za slednjo predstavlja dolg.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato trpi sama stroške odgovora na revizijo.