Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 161/94 ECLI:SI:VSRS:1995:II.IPS.161.94 KI-generiert

Supreme Court dismisses appeal; tenant cannot gain co-ownership share solely through investment without sale obligation.

Geschäftsnummer Sodba II Ips 161/94
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal, upholding the lower courts' decision to deny her claim for a co-ownership share in the apartment. The appellant argued that her investments in the property, which she held as a tenant since 1969, entitled her to a share under the Housing Act, despite the defendant having no obligation to sell. The court ruled that without a statutory sale obligation, investment alone does not create a legal basis for acquiring a co-ownership share, and the appeal was therefore unfounded.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Art. 113(2), Art. 116(3) Housing Act; A tenant cannot acquire a co-ownership share in a nationalized property solely through investment if the owner has no obligation to sell the property.

Schlagwörter

KI-generiert
co-ownership share acquisition housing act provisions tenant investment rights sale obligation requirement nationalized property rights supreme court appeal property ownership transfer mangelnder Solvenznachweis

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Art. 113(2) Housing Act
Art. 116(3) Housing Act
Art. 17 Fundamental Property Relations Act
Art. 354(2)(3) Civil Procedure Act
Art. 13 Civil Procedure Act
Art. 393 Civil Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zaradi predvidenega 60% popusta pri prodaji stanovanj, kadar je bila določena obveznost prodaje, ni podlage, da bi lahko pridobila tožnica na stanovanju solastninski delež do 18/30, ki ga s tožbo zahteva.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno zaključili, da tožnica zaradi samih vlaganj v stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, nima pogojev za pridobitev solastninskega deleža kakršnega predvideva 3. odst. 116. čl. Stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev njene solastnine do 23/30 na stanovanju v pritličju hiše in kletnem prostoru ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine solastninske pravice. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da v postopku niso bila ugotovljena odločilna dejstva o tožničinih vlaganjih v nepremičnino. Z izpodbijano sodbo so kršene določbe Ustave RS, Stanovanjskega zakona in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnica je prikrajšana v svojih pravicah, ker ne more kupiti stanovanja. Zahtevek na ugotovitev solastninske pravice zaradi investicijskih vlaganj omogoča 17. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Poudarja, da je bila tožba vložena še pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji, ko tožena stranka še ni imela nobenih obveznosti do denacionalizacijskega upravičenca.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani revizijski razlog iz 13. tč. istega člena ni podan. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo zadeve odločilna. Podrobnejši razlogi o nujnosti tožničinih vlaganj v stanovanje in njihovi višini ne predstavljajo odločilnih dejstev, saj je sodišče ugotovilo, da ne gre za taka vlaganja, ki bi lahko privedla do tožničinega solastninskega deleža. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožničinega zahtevka na ugotovitev solastninskega deleža je materialnopravno pravilna. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju od leta 1969 dalje. Stanovanje se je nahajalo v nacionaliziranem delu stavbe. Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona je postala tožena stranka po 2. odst. 113. čl. lastnica stanovanja, vendar ni obstajala njena obveznost prodaje stanovanja. Zaradi predvidenega 60 % popusta pri prodaji stanovanj, kadar je bila določena obveznost prodaje, ni podlage, da bi lahko pridobila tožnica na stanovanju solastninski delež do 18/30, ki ga s tožbo zahteva. Ker v tem postopku tožnica ne zahteva prodaje stanovanja, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, koliko je bila tožnica prikrajšana napram drugim državljanom, ker ne more kupiti stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno zaključili, da tožnica zaradi samih vlaganj v stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, nima pogojev za pridobitev solastninskega deleža kakršnega predvideva 3. odst. 116. čl. Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka citira v reviziji namesto te pravne podlage določbo 17. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki pa tudi ne nudi podlage za pridobitev tožničine solastninske pravice zaradi vlaganj v stanovanje.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).