Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba I Ips 252/2001 ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.252.2001 KI-generiert

Appeal court rejects request for protection of legality based on alleged factual error as no legal ground exists.

Geschäftsnummer Sodba I Ips 252/2001
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request for protection of legality against a final conviction for robbery. The defendant argued that the court erred in finding he violently pushed the victim and tightly grabbed her money, offering his own assessment of the facts. The court ruled that alleging a factual error is not a statutory ground for filing this extraordinary remedy under the Criminal Procedure Act, leading to the dismissal of the request.

Legislator-Regeste

KI-generiert

ZKP 420. člen 2. odstavek; ZKP 423. člen 2. odstavek; ZKP 425. člen: A request for protection of legality based on an alleged error of fact is inadmissible as it lacks statutory grounds under Article 420(2) of the Criminal Procedure Act.

Schlagwörter

KI-generiert
protection of legality error of fact extraordinary remedy criminal procedure act final judgment robbery conviction costs exemption Härtefallgründe

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Article 420(2) of the Criminal Procedure Act
Article 423(2) of the Criminal Procedure Act
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Article 98.a of the Criminal Procedure Act
Article 95(4) of the Criminal Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Zahteva obsojenega R.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni ponuja lastno presojo odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega R.Ž. s sodbo z dne 8.1.2001 spoznalo za krivega kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen treh let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 9.11.2000 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega R.Ž. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločili, da nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Obsojeni R.Ž. je zoper to pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi podaja lastno videnje obravnavanega življenjskega primera. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadevo še enkrat pretehta.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčevi želji, da se še enkrat preizkusi, ali je storil roparsko tatvino, Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne bo moglo ugoditi, zato naj njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni R.Ž. izrecno ni navedel razloga, iz katerega izpodbija pravnomočno sodbo, je pa iz vsebine zahteve razvidno, da uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec navaja, da oškodovanke ni tako silovito odrinil, kot to izhaja iz napadene pravnomočne odločbe. Če bi v posledici njegovega ravnanja dobila modrice, bi imela vsaj zdravniško spričevalo. Poudarja tudi, da se denarnice ni tako krčevito oklepal, ampak jo je oškodovanki izročil, takoj ko je opazil varnostnika, ki je tekel po hodniku. S temi navedbami obsojeni R.Ž. ponuja lastno presojo teh odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je obsojeni R.Ž. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na slabe gmotne razmere oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.