Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba I Ips 237/96 ECLI:SI:VSRS:1998:I.IPS.237.96 KI-generiert

Appeal dismissed: Protection of legality requests cannot be filed solely for erroneous fact-finding.

Geschäftsnummer Sodba I Ips 237/96
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defense's request for protection of legality regarding a conditional sentence for aggravated bodily injury. The defense argued that the lower courts incorrectly found the defendant acted in an excessive self-defense rather than simple self-defense. The court ruled that a request for protection of legality cannot be based merely on a mistaken finding of fact, as the lower courts correctly applied the criminal law to the established facts.

Legislator-Regeste

KI-generiert

2nd paragraph of Article 420 of the Criminal Procedure Act; Article 425 of the Criminal Procedure Act: A request for protection of legality cannot be filed solely on the ground of an erroneous finding of fact; such a request must demonstrate an improper application of criminal law to the established facts.

Schlagwörter

KI-generiert
protection of legality excessive self-defense criminal procedure appeal factual error improper application of law Klagegrund medizinische Feststellungen Unfallfolgen

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
2nd paragraph of Article 420 of the Criminal Procedure Act
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Article 423 of the Criminal Procedure Act
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. A.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ-77 v zvezi s 3. odstavkom 9. člena KZJ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obs. A.K. dne 3.10.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljal kršitev kazenskega zakona - zmotno uporabo določil 3. odstavka 9. člena KZJ in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, saj zagovornik uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, s tem ko za razliko od obeh sodišč meni, da je bilo dejanje obs. A.K. storjeno v silobranu in ne v prekoračenem silobranu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obs. A.K. spoznan za krivega, da je v prekoračenem silobranu, na način kot je podrobneje opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ko je odvračal od sebe istočasen protipraven napad S.B., le tega hudo telesno poškodoval. Sodišče je ugotovilo in v obrazložitvi sodbe tudi navedlo razloge, zakaj je ocenilo, da je obsojenec storil to dejanje v prekoračenem silobranu in ne v silobranu, kot se je zagovarjal. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, to je določilo 3. odstavka 9. člena KZJ o prekoračenem silobranu.

Pri silobranu mora biti podana sorazmernost med intezivnostjo napada in obrambe, pri čemer se ta sorazmernost presoja glede na vse objektivne in subjektivne okoliščine primera. Čeprav silobran ni izključen tudi v primeru, ko obstaja nesorazmernost med poškodbami, ki sta jih utrpela napadalec in tisti, ki se je branil, pa ni moč pritrditi zagovorniku, da sorazmernost intenzitete napada in obrambe ni mogoče ugotavljati tudi na podlagi medsebojno prizadejanih telesnih poškodb. Sicer pa s tem, ko zagovornik trdi, da obsojenec dejanja ni storil v prekoračenem silobranu, temveč v silobranu, češ da sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je bila obsojenčeva obramba nesorazmerna oškodovančevemu napadu, zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona - nepravilne uporabe določil 1. in 2. odstavka 9. člena KZJ - temveč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. O kršitvi kazenskega zakona je namreč moč govoriti le, če je sodišče na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazenski zakon. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljene kršitve kazenskega zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo zagovornika obs. A.K. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).