Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 465/93 ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.465.93 KI-generiert

Tenant's eviction upheld after two years of occupancy without housing permit under prior law.

Geschäftsnummer Sodba II Ips 465/93
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the tenant's revision against the second-instance court's decision to evict her from an apartment. The tenant moved in without a housing permit in 1991 and remained there for over two years before filing the lawsuit. The court ruled that under the then-valid Housing Relations Act, two years of continuous occupancy without a permit granted her statutory housing protection, thereby justifying the eviction order.

Legislator-Regeste

KI-generiert

50. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (prej veljavnega); 58. člen novega Zakona o stanovanjskih razmerjih: Continuous occupancy of two years or more without a housing permit under the prior law grants statutory housing protection, precluding eviction based on lack of a permit.

Schlagwörter

KI-generiert
housing relations act statutory housing protection continuous occupancy period eviction without permit revision procedure dismissal tenant rights housing relations law bisheriger Rechtsstatus

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
50. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (prej veljavnega)
58. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l.RS 18/91)
3. odstavek 390. člen ZPP
10. točka 2. odstavka 354. člen ZPP
386. člen ZPP
člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).
393. člen ZPP
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta se toženca vselila v sporno stanovanje brez stanovanjske odločbe, ki bi jima zagotavljala pravico do prebivanja v spornem stanovanju. Po nadaljnjih ugotovitvah obeh sodišč pa toženca pred vložitvijo tožbe spornega stanovanja nista uporabljala vsaj dve leti, kar bi jima glede na določilo 50. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS 35/82) omogočilo stanovanjsko varstvo na spornem stanovanju. Zato je bilo potrebno revizijo zavrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencema, da izpraznita dvoinpol sobno stanovanje in ga praznega izročita tožeči stranki. Sodišče je ugotovilo, da sta se toženca vselila v sporno stanovanje 18.10.1991 in v njem stanujeta brez odločbe. Gre za nezakonito vselitev v smislu 50. člena ZSR, pri čemer je bila tožba vložena v prekluzivnem roku dveh let.

Drugostopno sodišče je zavrnilo pritožbo prvotoženke in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je dejanskim in pravnim ugotovitvam prvostopnega sodišča, po stališču sodišča pa je pravna podlaga za pravilno odločitev prvostopnega sodišča tudi v 58. členu novega stanovanjskega zakona.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo prvotoženka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi. Navaja, da se je v sporno stanovanje vselila, ker nima rešenega stanovanjskega problema. Je samohranilka in je zato upravičena do vselitve v sporno stanovanje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revidentka ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišči prve in druge stopnje zagrešili. Ker revizijsko sodišče neobrazloženih očitkov procesnih kršitev ne more upoštevati, je ugotavljalo le ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Te kršitve sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili, pravilno pa sta na ugotovljeno dejansko stanje tudi uporabili materialno pravo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta se namreč toženca vselila v sporno stanovanje brez stanovanjske odločbe, ki bi jima zagotavljala pravico do prebivanja v spornem stanovanju. Po nadaljnjih ugotovitvah obeh sodišč pa toženca pred vložitvijo tožbe spornega stanovanja nista uporabljala vsaj dve leti, kar bi jima glede na določilo 50. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS 35/82) omogočilo stanovanjsko varstvo na spornem stanovanju. Upoštevaje navedene ugotovitve jima tudi ne gre upravičenje do nadaljnjega bivanja v spornem stanovanju po novem Stanovanjskem zakonu (Ur.l.RS 18/91), kot pravno pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje (58. člen navedenega zakona). Neugodne socialne razmere, na katere se toženka sklicuje še v reviziji, so v tem sporu pravno neupoštevne.

Revizijsko sodišče je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).