Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSRS Sodba I Up 242/2024 ECLI:SI:VSRS:2024:I.UP.242.2024 KI-generiert

Appeal dismissed; poverty alone does not constitute serious harm requiring international protection status.

Geschäftsnummer VSRS Sodba I Up 242/2024
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of international protection. The applicant argued that extreme poverty in Morocco constituted serious harm, but the court held that poverty resulting from general economic conditions does not qualify. The court ruled that serious harm must be caused by specific acts of a third party, not by the state's general failure to provide adequate social support.

Legislator-Regeste

KI-generiert

24. člen ZMZ-1; Resna škoda za namene mednarodne zaščite ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora biti rezultat namernih dejanj ali opustitev subjektov resne škode.

Schlagwörter

KI-generiert
international protection status serious harm requirement general poverty conditions third party responsibility individualized threat economic hardship Marocco asylum case Verbot der Ausweisung eigener Staatsangehöriger

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
63. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
24. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1)
76. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
KI-generiert
VSRS Sodba I Up 280/2023
Appeal dismissed; poverty claims insufficient for asylum; one ground under Art. 52 ZMZ-1 suffices. Appeal dismissed; poverty claims insufficient for asylum; one ground under Art. 52 ZMZ-1 suffices.
UPRS Sodba I U 347/2024-11
Administrative court dismisses asylum claim where applicant left home for economic reasons without fear of persecution. The court rejects the claim due to lack of evidence for racial or political persecution. The applicant's economic motives and lack of specific threats led to the rejection. The court emphasizes the burden of proof lies with the applicant. The decision upholds the principle that economic hardship does not constitute a valid ground for asylum. The ruling clarifies that vague fears without concrete evidence are insufficient. The court notes the applicant's ethnic background but finds no specific threat. The decision affirms the strict application of the asylum law requirements. The court concludes that the applicant failed to meet the legal threshold. The judgment reinforces the need for substantiated claims in asylum cases.
UPRS Sodba I U 1432/2024-14
Court dismisses asylum claim where applicant left home country for economic reasons without fear of persecution.
UPRS Sodba I U 395/2025-14
Asylum claim dismissed for failure to prove state inability or unwillingness to protect against private threats.
UPRS Sodba I U 357/2023-15
Administrative court dismisses asylum claim where applicant left due to economic reasons and unproven gang threats.

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2675/2024/8 (1222-15) z dne 5. 8. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Sodišče prve stopnje je v sodbi pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države in da je zapustil Maroko zaradi ekonomskih razlogov (revščine), kar ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite .

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, po lastnih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo toženke, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v bistvenem ponavlja, kar je navajal že v tožbi, in sicer da je bilo stanje v Maroku tako hudo, da si kljub temu, da se je trudil, ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje, državi pa je vseeno, če bodo njeni državljani umrli od lakote. Meni, da je situacijo, ki mu grozi v primeru vrnitve, treba obravnavati kot resno škodo in navaja, da je zanjo odgovorna država, ker je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo, drugi s sredstvi in povezavami pa živijo lagodno življenje.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče do teh navedb opredelilo in jih zavrnilo kot nezadostne za priznanje statusa mednarodne zaščite. V razlogih je namreč pojasnilo, da tveganje, da bo pritožnik v Maroku izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v obliki revščine ne sme biti posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v državi, ampak jo mora pritožniku povzročiti subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

8. Tega pritožnik ne more izpodbiti z že navedeno trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanjem njenih sistemov, in s katerim se ne sooča le pritožnik ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje 1 ), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. 2

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1) .

1 Po analogiji s pomanjkljivostmi zdravstvenega sistema v izvorni državi iz zadeve M Bodj (C-542/13), sodba z dne 18. 12. 2014, v kateri je Sodišče EU navedlo, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi (35., 36. in 41. točka).

2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.