Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
UPRS Sklep I U 372/2023-2 ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.372.2023.2 KI-generiert

Administrative court dismisses claim as prior final judgment provided effective judicial protection, rendering subsidiary rights claim inadmissible.

Geschäftsnummer UPRS Sklep I U 372/2023-2
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Administrative Court of Slovenia dismissed the plaintiff's claim for protection of patient rights as inadmissible. The plaintiff alleged violations in the administrative procedure regarding a health commission decision but had already filed a separate action under the Administrative Procedure Act. The court ruled that since a final judgment on the same matter had already been issued, the prerequisite for subsidiary administrative proceedings was not met.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Article 36, paragraph 1, point 8 of the Administrative Procedure Act; Article 36, paragraph 1, point 4 of the Administrative Procedure Act: Subsidiary administrative proceedings are inadmissible if effective judicial protection has already been provided by a final decision on the same matter.

Schlagwörter

KI-generiert
subsidiary administrative proceedings effective judicial protection final judgment res judicata administrative procedure act patient rights protection inadmissible claim procedural prerequisites Revisionsverfahren

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
Article 36, paragraph 1, point 8 of the Administrative Procedure Act
Article 36, paragraph 1, point 4 of the Administrative Procedure Act
Article 4, paragraph 1 of the Administrative Procedure Act

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
Administrative Court of Slovenia, Decision I U 387/2020-17 dated January 18, 2023
Administrative Court of Slovenia, Decision I Up 38/2022 dated March 16, 2022
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker je bilo s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že pravnomočno odločeno o zadevi, dodatno sedaj obravnavana tožba tožnika z dne 10. 3. 2023 ni dovoljena, na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (niti ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, zato tudi tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je ob sklicevanju na določila 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dne 10. 3. 2023 vložila tožbo zaradi varstva pacientovih pravic. V tožbi in tožbenem zahtevku opisuje domnevne kršitve, ki so se ji zgodile v postopku izdaje sklepa Ministrstva za zdravje, Komisije za varstvo pacientovih pravic št. 210-93/2015-39 z dne 22. 1. 2020 in v postopku sodne presoje te odločbe.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 taksativno določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena) in če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Sodišče torej tožbo s sklepom po uradni dolžnosti zavrže, če ugotovi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) ali je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

4. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1, s katerim je zakonodajalec povzel določila drugega odstavka 157. člena Ustave RS 1 , je določeno, da odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Odsotnost drugega sodnega varstva je (negativna) procesna predpostavka in pomeni, da je subsidiarni upravni spor dopusten le v primeru, če tožeči stranki ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerim je poseženo v človekove pravice tožeče stranke. Pomembno pa je tudi, da možnost subsidiarnega upravnega spora ne izključuje ustavnih zahtev, po katerih je zakonodajalec dolžan zakonsko urediti učinkovito sodno varstvo vseh pravic in pravno varovanih interesov na različnih pravnih področjih (civilnem, kazenskem, upravnem itd.) v ustreznih sodnih postopkih. Za polno zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) morajo zakoni določiti pristojnost in pooblastila sodišč za odločanje v določeni vrsti zadev ter določiti posameznim področjem ustrezne procesne rešitve. S tem se v navedenih sodnih postopkih zagotavlja tudi učinkovito varstvo drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 2

5. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam povedal, da je to sodišče s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že odločilo o njegovi tožbi zaradi varstva pacientovih pravic, ki jo je vložil zoper sklep Ministrstva za zdravje, Komisije za varstvo pacientovih pravic št. 210-93/2015-39 z dne 22. 1. 2020, da pa sodišče še ni obravnavalo njegove tožbe po 4. členu ZUS-1.

6. V obravnavani zadevi je torej sodno varstvo pravic na upravnem področju varstva pacientovih pravic zagotovljeno v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Tako je lahko tožeča stranka zoper sklep Ministrstva za zdravje, Komisije za pacientove pravice št. 210-93/2015-39 z dne 22. 1. 2020 imela na razpolago drugo sodno varstvo (izpodbojna tožba) in je to možnost tudi izkoristila, saj je zoper navedeni sklep vložila tožbo na Upravno sodišče RS, o kateri je bilo pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023. Ker je bilo s sodbo opr. št. I U 387/2020-17 z dne 18. 1. 2023 že pravnomočno odločeno o zadevi, dodatno sedaj obravnavana tožba tožnika z dne 10. 3. 2023 ni dovoljena, na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (niti ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, zato tudi tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena).

1 Drugi odstavek 157. člena Ustave RS določa: „Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.“

2 Tako sklep VSRS opr. št. I Up 38/2022 z dne 16. 3. 2022 (7. točka obrazložitve).