Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSK Sklep VII Kp 20142/2020 ECLI:SI:VSKP:2021:VII.KP.20142.2020 KI-generiert

Court dismisses appeal against dismissal of fraud charge due to lack of deception and financial loss elements.

Geschäftsnummer VSK Sklep VII Kp 20142/2020
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Court of Appeal dismissed the Higher Public Prosecutor's appeal against the first-instance court's decision to reject the fraud charge. The prosecution argued for a conviction, but the court found the indictment failed to allege that the defendant deceived the victim into lending money. The court ruled that a mere promise to repay a loan, made by a partner of the victim's daughter, does not constitute the necessary deception and resulting financial loss required for fraud under Article 211 of the Criminal Code.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Article 211 of the Criminal Code; Fraud requires intentional deception causing the victim to act to their detriment; a promise to repay a loan without actual deception or resulting financial loss does not satisfy the statutory elements of the crime.

Schlagwörter

KI-generiert
fraud charge dismissal deception elements financial loss requirement criminal code article 211 prosecutor appeal rejection Verfahrensrügen ungenügend begründete Rüge Verfahrensmangel

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici opr. št. Kt/6406/2020 z dne 30.10.2020, vložen zoper obdolženega S. S., zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je višja državna tožilka vložila pritožbo iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi zadeve in pregledu izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja oziroma le-ti niso ustrezno konkretizirani.

5. Kaznivo dejanje goljufije se stori z obarvanim naklepom, pri katerem storilec s preslepitvijo o nekem pomembnem dejstvu želi zavesti oškodovanca, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori. O obstoju tega znaka kaznivega dejanja se praviloma sklepa iz okoliščin, pojavnih v zunanjem zaznavnem svetu pred, ob in po storitvi kaznivega dejanja. Namen preslepitve zaradi pridobitve lastne premoženjske koristi in hkratnega oškodovanja drugega z istim dejanjem mora biti objektivno preverljiv, saj je praviloma nepreverljiv dejanski notranji naklep, razen če ne pusti (vsaj posrednih) dokaznih sledi v zunanjem svetu. Zato se glede na ravnanja storilca, zaznana v zunanjem svetu, lahko sklepa, kakšen namen je imel storilec v času relevantnega pravnega posla. Kaznivo dejanje izrecno predvideva položaj, ko storilec oškodovanca zavestno pusti v zmoti glede določenega dejstva (kar pomeni, da je bil v zmoti še pred škodljivim poslom), ki je pomemben z vidika oškodovanca, da ta privoli v zanj škodljiv pravni posel. Zakon izrecno predvideva vzročno povezavo med preslepitvijo in pridobitvijo premoženjske koristi oziroma oškodovanja tretjega.

6. V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

7. Glede na povedano, pritožbena izvajanja višje državne tožilke niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.