Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL Sodba II Cpg 57/2020 ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CPG.57.2020 KI-generiert

Appeal dismissed; debt paid within deadline renders double enforcement claim inadmissible due to res judicata.

Geschäftsnummer VSL Sodba II Cpg 57/2020
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The High Court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected her claim for unjust enrichment. The plaintiff argued she paid the debt before the enforcement orders became legally binding, yet two separate enforcement proceedings were initiated against her. The court ruled that because the debt existed at the time the enforcement orders became final, the plaintiff cannot successfully claim double payment in a subsequent civil proceeding. This decision prevents re-litigating facts already resolved by the final enforcement judgments.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o izvršbi in zavarovanju; Zakon o pravdnem postopku: A party cannot successfully claim unjust enrichment for double payment if the underlying debt existed at the time the enforcement orders became legally binding, as this would constitute a re-litigation of a matter already finally decided.

Schlagwörter

KI-generiert
unjust enrichment claim double enforcement proceedings res judicata principle enforcement order finality payment within deadline civil appeal dismissal time limits enforcement bisheriger Rechtsstatus

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo
V izvršilnem postopku je namreč mogoče z rednimi pravnimi sredstvi uveljavljati tudi nekatera dejstva, ki so nastopila po izdaji sklepa o izvršbi, če preprečujejo izvršbo (glej V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str.
N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo
7 Glej N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str.
M. Pavčnik, Teorija prava
8 Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, 2007, str.
Vrhovno sodišče RS II Ips 1037/2007
Višje sodišče v Ljubljani I Cpg 480/2012
Višje sodišče v Ljubljani I Cpg 1226/2015
Višje sodišče v Ljubljani I Cpg 1190/2012
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica je že v pritožbi z dne 11. 2. 2019 zoper razveljavitveni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani navedla, da je sklepe o izvršbi na podlagi verodostojnih listin prejela 3. 1. 2019, vse dolgovane zneske iz teh sklepov pa je toženki (tam upnici) poravnala do 7. 1. 2019. Iz te navedbe sledi, da jih je poravnala znotraj osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, torej v ugovornem roku. Ugovora, ki je za dolžnika edino možno pravno sredstvo, pa ni vložila. Niti tega ni zatrjevala. Zato so vsi ti sklepi v dajatvenem in izvršilnem delu postali pravnomočni.

Stranka z obogatitvenim zahtevkom na vračilo dvakrat plačanega dolga ne more uspeti, če obstaja pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. V drugem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati, da je obveznost prenehala na podlagi dejstev, ki so nastala v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti. Če je stranka svojo obveznost izpolnila pred časovno mejo pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bilo naloženo plačilo obveznosti, tega dejstva ne more več uspešno uveljavljati, ker bi njegova presoja pomenila ponovno odločanje o že pravnomočno razsojeni zadevi.

Iz zgornje obrazložitve sledi, da zahtevku tožnice zakon ne daje pravnega varstva. Oziroma drugače povedano. Njena tožba je nesklepčna, ker iz trditvene podlage tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po obrazloženem ugovoru dolžnice (sedaj toženke, zoper sklep o izvršbi) je izvršilno sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 3. 2019 sklep o izvršbi VL 9527/2019 z dne 4. 2. 2019 razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Po pravnomočnosti tega sklepa pa se je postopek nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ).

Trditvena podlaga tožnice

2. Tožnica vtožuje zneske, ki so ji bili v izvršbi odtegnjeni z njenega računa na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi, izdanih na podlagi verodostojne listine 1 (VL 127561/2018, VL 127579/2018, VL 127493/2018, VL127502/2018). Med drugim je navedla, da je sklepe o izvršbi prejela 3. 1. 2019, zneske, ki so ji bili naloženi v plačilo, pa je „delno poravnala pred tem, delno pa tekom roka za izpolnitev, določenega v sklepih o izvršbi...“, in sicer z delnimi plačili v obdobju od 4. 1. 2018 do 7. 1. 2019. Navedla je tudi, da je toženka dosegla plačilo iste obveznosti (v višini 219,10 EUR) na podlagi dveh sklepov o izvršbi in sicer VL 127493/2018 in VL 127561/2018 (I. točka navedb). Podlago za svoj zahtevek je utemeljevala s pravili o neupravičeni obogatitvi.

Izpodbijana sodba

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 1.899,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2019 do plačila zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da mora toženka povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 450,34 EUR s pripadki (II. točka). Zavzelo je stališče, (1) da dejstvo, da je tožnica predlagala izvršbo svojih terjatev na podlagi verodostojne listine, pomeni, da je bilo o teh terjatvah že pravnomočno odločeno, pri čemer se je v prid temu stališču sklicevalo tudi na sklep VSL I Cpg 1302/2012 2 (5. točka obrazložitve) ter med drugim, (2) da lahko tožnica zahteva vračilo le tistih zneskov, ki so bili preplačani med izvršilnim postopkom, in sicer z nasprotno izvršbo na podlagi drugega odstavka 67.člena ZIZ, z ugovorom po izteku roka na podlagi 56. člena ZIZ, ali v pravdi na podlagi četrtega odstavka 67. člena ZIZ in to po tistem, ko dolžnik nima več možnosti za nasprotno izvršbo (6. točka obrazložitve). Presodilo je, da je tožba zaradi pomanjkljive trditvene podlage nesklepčna, češ da tožnica ni navedla višine terjatev, za katere je potekala izvršba, koliko je bilo ob začetku izvršilnih postopkov še odprtih terjatev in ali ti izvršilni postopki še tečejo.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

4. Proti tej sodbi je tožnica pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo sojenje, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožnice je bila vročena toženki, ki je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožnici.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah za postopke v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

Odgovor na pritožbene navedbe

9. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožba ni sklepčna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče (glej zadnji stavek 3. točke te obrazložitve). Tožnica je že v pritožbi z dne 11. 2. 2019 zoper razveljavitveni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani navedla, da je sklepe o izvršbi na podlagi verodostojnih listin prejela 3. 1. 2019, vse dolgovane zneske iz teh sklepov pa je toženki (tam upnici) poravnala do 7. 1. 2019. Iz te navedbe sledi, da jih je poravnala znotraj osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, torej v ugovornem roku, oziroma še pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepov o izvršbi. 3 Ugovora, 4 ki je za dolžnika edino možno pravno sredstvo (drugi odstavek 62. člena ZIZ), pa proti nobenemu sklepu o izvršbi očitno ni vložila. Niti tega ni zatrjevala. Zato so vsi ti sklepi v dajatvenem in izvršilnem delu postali pravnomočni.

10. Tožnica je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da ima njen zahtevek obogatitveno naravo. Po določilu prvega odstavka 190. člena OZ mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. 5 Predpostavka neupravičene pridobitve torej je, da za premik premoženja ni pravnega temelja. Pravni temelj pa v tej pravdi predstavljajo omenjeni sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki so s pravnomočnostjo pridobili učinek pravnomočne sodne odločbe.

11. Pri presoji, ali je zahtevek na vračilo preplačanega dolga na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi utemeljen, je potrebno upoštevati časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere je bilo poplačilo v izvršbi izvedeno. Stranka namreč z obogatitvenim zahtevkom na vračilo dvakrat plačanega dolga ne more uspeti, če obstaja pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, 6 še vedno obstajal. V drugem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati, da je obveznost prenehala na podlagi dejstev, ki so nastala v obdobju, ki ga vključujejo časovne meje pravnomočnosti. Če je stranka svojo obveznost izpolnila pred časovno mejo pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bilo naloženo plačilo obveznosti, tega dejstva ne more več uspešno uveljavljati, ker bi njegova presoja pomenila ponovno odločanje o že pravnomočno razsojeni zadevi. 7 Institut pravnomočnosti zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in je nujen za pravno varnost. Idealno je, če se pravnomočnost razteza na pravno odločitev, pri kateri sta tako dejanska kot pravna podlaga pravilni. Če te skladnosti ni, je načelo pravne varnosti močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti. 8

12. Iz zgornje obrazložitve sledi, da zahtevku tožnice zakon ne daje pravnega varstva. Oziroma drugače povedano. Njena tožba je nesklepčna, ker iz trditvene podlage tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

13. Smiselno isto velja tudi za tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev preplačila v znesku 219,00 EUR, za katerega naj bi toženka vložila dva predloga za izvršbo in s tem dosegla dvojno izpolnitev. Tudi za ta znesek je prišlo do izvršbe na podlagi dveh pravnomočnih sklepov o izvršbi zato, ker tožnica (tam dolžnica) ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za povrnitev stroškov provizij bank v znesku 520,00 EUR, ki so nastali z opravo izvršbe.

14. Tožba je torej neodpravljivo nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Ker iz tega razloga pritožnica z nobeno navedbo ne more doseči drugačne odločitve, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, kot npr., (1) da je tožnica pravočasno predlagala izvedbo dokazov, zaradi česar je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom izdalo sodbo brez glavne obravnave, (2) da sta toženka in njen pooblaščenec ravnala v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in povzročanja škode, (3) da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16. Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo, saj ni v ničemer doprinesla k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče svojo odločitev o stroških toženke oprlo na določilo 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

1 Vse predloge za izvršbo na podlagi VL je vložila upnica, ki je sedaj toženka v tem postopku.

2 Pritožbeno sodišče poudarja, da iz sklepa I Cpg 1302/2012 izhaja, da je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izvršilni naslov, ne pa že verodostojna listina (v nadaljevanju: VL) sama.

3 Glede na to, da je tožnica sklepe o izvršbi prejela 3. 1. 2019, so ti postali pravnomočni 12. 1. 2019, ko je potekel 8 dnevni rok za vložitev ugovora.

4 V ugovoru bi npr. lahko navedla, da je vse obveznosti že poravnala.

5 Preostali del besedila tega člena ni pomemben v tej pravdi.

6 V rednem pravdnem postopku sodišče sodi po stanju na dan zaključka glavne obravnave. Zato dejstev, ki so se zgodila kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. V izvršilnem postopku pa pravnomočnost časovno obsega dejansko stanje do nastopa pravnomočnosti in ne samo do izdaje odločbe, kot velja v drugih postopkih. V izvršilnem postopku je namreč mogoče z rednimi pravnimi sredstvi uveljavljati tudi nekatera dejstva, ki so nastopila po izdaji sklepa o izvršbi, če preprečujejo izvršbo (glej V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana 2003, str. 179).

7 Glej N. Plavšak, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 675.

8 Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, 2007, str. 458, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1037/2007, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 480/2012, I Cpg 1226/2015, I Cpg 1190/2012.