Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL Sklep II Cp 2368/2019 ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2368.2019 KI-generiert

Court partially allows appeal, increasing costs awarded to plaintiff based on partial success in underlying claim.

Geschäftsnummer VSL Sklep II Cp 2368/2019
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Teilweise gutgeheissen (Partially Allowed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The appellate court partially upheld the appeal, increasing the costs awarded to the plaintiff by adjusting the calculation of their success rate. The plaintiff argued that the first-instance court failed to account for their partial success regarding the underlying claim, which involved a significant portion of the evidence. The court agreed, recalculating the plaintiff's success at approximately 63% and ordering the defendant to pay the adjusted difference plus additional court fees.

Legislator-Regeste

KI-generiert

ZPP 154. člen 2. odstavek; ZPP 365. člen 1. in 2. odstavek: When determining the allocation of litigation costs in cases of partial success, the court must consider the success achieved in the underlying claim, not merely the procedural outcome.

Schlagwörter

KI-generiert
litigation costs allocation partial success standard underlying claim success costs of appeal ZPP cost provisions Vollstreckungskosten Bankgebühr Wiederherstellungskosten

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
ZPP 154. člen 2. odstavek
ZPP 365. člen 1. in 2. odstavek
ZPP 155. člen 1. odstavek
ZPP 9. člen 4. odstavek
Obligacijski zakonik 378. člen
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu, tj. v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.378,98 EUR zviša za 4.181,30 EUR, v VI. točki izreka pa znesek 299,99 EUR zviša za 128,69 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 139,52 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

[JEDRO]

Utemeljeno je pritožbeno stališče, da je treba v tem primeru pri razporeditvi stroškovnega bremena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upoštevati tudi uspeh po temelju. Podatki spisa potrjujejo pritožnikovo navedbo, da je bil velik del dokaznega postopka namenjen obravnavanju toženkinega ugovora o tožnikovem 40 % prispevku k nastali škodi in da je bila odločitev o njem tudi predmet pritožbenega postopka. Glede na ugotovitev o tožnikovem 12,5 % prispevku (kar pomeni, da je toženkin uspeh glede ugovora 31,25 %), delež tožnikovega uspeha v zvezi s temeljem zahtevka znaša 68,75 %. Celoten tožnikov uspeh tako znaša (zaokroženo) 63 %.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 4.378,98 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), znesek 299,99 EUR na račun tožnikovih stroškov pa nakazati na račun sodišča (VI. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o stroških uveljavlja, da bi moral biti pri ugotavljanju uspeha upoštevan tudi uspeh po temelju v deležu 87,5 %. Ugotavljanju temelja sta bila namenjen obsežen dokazni postopek in drugo sojenje. Ob upoštevanju te okoliščine njegov uspeh v pravdi ni le 43,5 %, kot je ugotovljeno v sodbi.

Napačna je ugotovitev o vrednosti spora. Ta je bila ves postopek opredeljena z zneskom 205.898,07 EUR – in ne 266.372,30 EUR, kot je ugotovljeno v sodbi. Kljub temu, da je sodišče prisodilo zneske rente za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe, se vrednost spora v zvezi z rentnim zahtevkom ni spremenila.

Napačna je ugotovitev o skupni višini odškodnine, ki jo je toženka dolžna plačati tožniku: ta znaša 119.818,61 EUR, in ne 116.024,93 EUR, kot je navedeno v sodbi. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožnik po sodbi z dne 23. 10. 2019 prejel še 30.313,90 EUR. Seštevek zneskov iz I., II. in III. točke izpodbijane sodbe znaša 34.298,58 EUR. Tožnik je tako uspel s 119.818,61 EUR od zahtevanih 205.898,07 EUR, kar predstavlja 58,19 %. Z upoštevanjem uspeha po temelju njegov uspeh znaša 72,84 %.

Neutemeljeno ni bil priznan strošek za odgovor na pritožbo. Ni obrazloženo, zakaj je tožniku priznan strošek za pristop na narok v višini 0,10 EUR za prevoženi kilometer.

Toženka bi mu morala povrniti 10.670,22 EUR, v proračun pa 495,64 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljen je očitek o zmotni ugotovitvi vrednosti spora. Ugotovljena vrednost 266.372,30 EUR temelji na seštevku odškodninskega zahtevka, zahtevka iz naslove izgube regresa in zahtevka za plačilo rente (izračunanega skladno s 40. členom ZPP za petletno obdobje). Navedbe vrednosti spora v uvodih sodb ni odločilna.

5. Pravilno ni bil priznan strošek za odgovor na pritožbo. Glede na to, da je tožnik v njem oporekal utemeljenosti toženkinih pritožbenih navedb, s katerimi si je prizadevala za znižanje istih prisojenih delov odškodnine, katerih zvišanje je sam zahteval v svoji pritožbi, ni šlo za potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

6. Neutemeljen je očitek o odsotnosti razlogov v zvezi z višino stroška za prihod tožnika na naroke. Sodišče se je pravilno oprlo na četrti odstavek 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.

7. Delno je utemeljen očitek o zmotnosti ugotovitve o višini ugodenega dela. Seštevek zneskov po prvi sodbi, po revizijski sodbi in po drugi sodbi znaša 119.403,58 EUR, znesek rente pa 526,93 EUR. Upoštevaje izračun rentnega dela v skladu s 40. členom ZPP (31.615,80 EUR) je tožnik uspel glede 151.019,38 EUR, tj. v 57 % deležu.

8. Utemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je med okoliščinami primera, ki jih je v primeru delnega uspeha treba upoštevati pri razporeditvi stroškovnega bremena (drugi odstavek 154. člena ZPP). Podatki spisa potrjujejo pritožnikovo navedbo, da je bil velik del dokaznega postopka namenjen obravnavanju toženkinega ugovora o tožnikovem 40 % prispevku k nastali škodi in da je bila odločitev o njem tudi predmet pritožbenega postopka. Glede na ugotovitev o tožnikovem 12,5 % prispevku (kar pomeni, da je toženkin uspeh glede ugovora 31,25 %), delež tožnikovega uspeha v zvezi s temeljem zahtevka znaša 68,75 %. Celoten tožnikov uspeh tako znaša (zaokroženo) 63 %.

9. Upoštevaje znesek tožnikovih in toženkinih stroškov, ugotovljen v izpodbijani sodbi (16.494,02 EUR oziroma 4.948,53 EUR) je tako tožnik upravičen do povrnitve 10.391,24 EUR, toženka pa do povrnitve 1.830,96 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 8.560,28 EUR, tj. za 4.181,30 EUR več, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje.

10. Upoštevaje tožnikov uspeh je višji tudi znesek, ki ga je toženka na račun brezplačne pravne pomoči, ki jo je prejel tožnik, dolžna plačati na račun sodišča. Ta znaša 428,68 EUR (63 % od 680,45 EUR), tj. za 128,69 EUR več kot po izpodbijani sodbi.

11. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti bodisi tožniku bodisi v proračun, zvišalo ob upoštevanju spremenjene ugotovitve o deležu tožnikovega uspeha v pravdi (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo ter izpodbijani in nespremenjeni del sodbe potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je toženka dolžna povrniti sorazmerni del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 50 EUR za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3220 ZOdvT (ker ne gre za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, mu ne gre nagrada po tar. št. 3210), 20 EUR (po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in 126 EUR za sodno takso za pritožbo, ter znašajo skupno 211,40 EUR. Glede na dvotretjinski pritožbeni uspeh mu je toženka dolžna povrniti 139,52 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.