Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL Sklep II Cp 13/2019 ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.13.2019 KI-generiert

Court dismisses appeal; voluntary credit obligations excluded from court fee waiver eligibility under Slovenian law.

Geschäftsnummer VSL Sklep II Cp 13/2019
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The first-instance court rejected the plaintiff's request for a full waiver of court fees, granting only an installment payment plan instead. The plaintiff appealed, arguing that a monthly bank loan significantly reduced his financial means and should have been considered to establish poverty. The appellate court dismissed the appeal, ruling that credit obligations stem from voluntary decisions and are legally excluded from the material assessment for fee waivers.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o brezplačni pravni pomoči; Zakon o sodnih taksah: Credit obligations resulting from voluntary decisions are not considered when determining eligibility for a waiver of court fees.

Schlagwörter

KI-generiert
court fee waiver financial means assessment voluntary credit obligation poverty threshold installment payment plan legal aid eligibility material situation Krankenscheingebühr

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kredit in z njim povezane obveznosti se ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, saj je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika na oprostitev in odlog plačila sodne takse, ugodilo pa je predlogu za obročno plačilo in mu naložilo povračilo zneska 2.559,00 EUR v 12 zaporednih mesečnih obrokih po 213,25 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik, ki opozarja, da sodišče pri ugotavljanju materialnega stanja ni upoštevalo kredita, ki sta ga z ženo vzela pri banki v A. in katerega mesečna anuiteta znaša 1.000,00 EUR. To posledično občutno zmanjša sredstva za preživljanje, ki so, upoštevaje kredit, bistveno nižja od dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka. Slabo materialno stanje tožnika je posledica kreditne pogodbe v švicarskih frankih, katere ničnost tožnik uveljavlja v tem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da prejema mesečne dohodke v povprečni višini 1.948,38 EUR, da preživninskih obveznosti do otrok nima, in da kljub temu, da njegova žena nima obdavčljivih mesečnih dohodkov, ne izpolnjuje dohodkovnega cenzusa iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, saj oba presegata višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in trenutno znaša 785,50 EUR. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje popolne taksne oprostitve ne more doseči, saj je ta institut namenjen zgolj najbolj socialno ogroženim posameznikom, kamor tožnika ni mogoče uvrstiti. Predlog za popolno taksno oprostitev je prvostopno sodišče zato pravilno zavrnilo.

5. Tožnik v pritožbi prvič navaja novo dejstvo o dodatnih obveznostih, in sicer poplačilu kredita v višini 1.000,00 EUR mesečno, čeprav je to obstajalo že v času vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse, zaradi česar pritožbeno sodišče njegovih trditev ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer se po ustaljenih stališčih sodne prakse kredit in z njim povezane obveznosti ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, saj je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca. Je pa sodišče glede na višino sodne takse upoštevalo, da tožnik celotnega zneska ne bo mogel plačati v enkratnem obroku, zato je ugodilo njegovemu podrednemu predlogu in plačilo razdelilo na 12 enakih mesečnih obrokov v višini 213,25 EUR, kar bo tudi po oceni pritožbenega sodišča zmogel plačati brez škode za preživljanje sebe in zakonske partnerice.

6. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.