Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSRS sklep II Ips 135/2012 ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.135.2012 KI-generiert

Supreme Court allows appeal, ruling land registry entry not needed for ownership transfer to secure mortgage.

Geschäftsnummer VSRS sklep II Ips 135/2012
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Teilweise gutgeheissen (Partially Allowed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia granted the appeal, vacating the lower court judgments and remanding the case for a new trial. The appellant argued that the respondent's good faith reliance on the land registry was invalid because the appellant had already completed the transfer of ownership via contract before the mortgage application. The court held that in such cases, the registration of ownership is not legally significant for preventing a mortgage, meaning the respondent could not rely on the registry to claim good faith. Consequently, the lower courts erred by focusing solely on registered ownership rather than the actual contractual transfer status.

Legislator-Regeste

KI-generiert

Zakon o zemljiški knjigi; Zakon o izvršilnih postopkih: In cases of contractual acquisition of ownership, the entry of ownership in the land register is not legally significant for preventing a mortgage, meaning a creditor relying on the register cannot claim good faith if the transferor has already completed the transfer obligation.

Schlagwörter

KI-generiert
contractual acquisition of ownership land registry entry significance good faith reliance on registry mortgage security priority Zakon o zemljiški knjigi Zakon o izvršilnih postopkih preventing mortgage registration finanzielle Notlage

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
Up-77/04 z dne 11. 10. 2006
(1): Glej odločbe Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 in Up-591/10 z dne 2.
Up-591/10 z dne 2. 12. 2010
2006 in Up-591/10 z dne 2. 12. 2010.
II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012
(2): Glej odločbe II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, II Ips 385/2008 z dne 17.
II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012
2012, II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12.
II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012
2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012, II Ips 78/2010 z dne 13.
II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012
2012, II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012, III Ips 92/2011 z dne 10.
III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013
2012, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013 in II Ips 441/2010 z dne 26.
II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013
2013 in II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013.
II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008
(4): Glej odločbo II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008 in odločbe pod opombo 2.
Up-128/03 z dne 27. 1. 2005
(5): Glej odločbi Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 in Up-438/04-28 z dne 6.
Up-438/04-28 z dne 6. 7. 2006
2005 in Up-438/04-28 z dne 6. 7. 2006 .
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Položaj pridobitelja je pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v izločitveni pravdi varovan še pred vpisom v zemljiško knjigo, kar pomeni, da vknjižba lastninske pravice na pridobitelja v teh primerih ni pravno pomembna in je že zato napačno stališče sodišča druge stopnje, da je za pridobitev pravice, ki preprečuje zavarovanje, potreben vpis v zemljiško knjigo, do vpisa v zemljiško knjigo pa kupec nepremičnine v resnici še ni lastnik in ima zgolj obligacijsko pravico iz prodajne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ni dopustno zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti denarne terjatve v znesku 3.833.351,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški v korist toženke na parceli št. 905/10, 905/111, 905/12, 905/13, 905/14 in 905/15, ki so vpisane v vložni št. 1578 k.o. ...

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi oziroma spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je stališče sodišča druge stopnje o nepomembnosti toženkine dobre vere tako očitno napačno, da posega v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Prav tako se ne strinja z zaključkom sodišča, da toženki ni mogoče očitati slabe vere zaradi nepregleda lastnih evidenc.

Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in dobro vero toženke presojati upoštevaje specifične okolnosti na njeni strani (tj. da je plačilo davka na promet nepremičnine (le) eden od pogojev za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini, da njegovo neplačilo preprečuje derivativen prenos lastninske pravice, da plačilo tega davka povečuje verjetnost, da bo prenos lastninske pravice dejansko izvršen ter da bo toženka med prvimi obveščena o razveljavitvi pravnega temelja pridobitve lastninske pravice).

Tožnik je s prodajnima pogodbama dokazal, da je bila toženka s posli seznanjena in davek plačan, preden je vložila predlog za zavarovanje in se že zato glede lastništva ne more sklicevati na zemljiškoknjižno stanje, pristop sodišč, ki dajeta absolutno prednost načelu zaupanja v podatke zemljiške knjige, pa je napačen. Po njegovem mnenju je namreč vedno dovoljeno dokazovati slabovernost tistega, ki se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in hkrati ve, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu. Ravnanje toženke ni pošteno, saj je kljub temu, da je vedela, da je vknjižen lastnik predhodno že razpolagal z nepremičninami v korist tožnika, vložila predlog za zavarovanje svoje terjatve proti zemljiškoknjižnemu lastniku.

V ostalem delu revizije izpostavlja napačnost stališč sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik pridobil lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo in je dolžan trpeti vse posledice, nastale zaradi zamude pri vpisu. Opozarja, da je varovana tudi nevknjižena lastninska pravica ali t.i. pravica v pričakovanju in da je v postopku izkazal več, kot od njega kot tretjega zahteva 64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji; v nadaljevanju ZIZ): izkazal je obstoj nevknjižene lastninske pravice in dodatno še seznanjenost toženke z izvenknjižnim stanjem lastništva.

Nobeno sodišče ni tehtalo med tožnikovo ustavno zavarovano lastninsko pravico in pravico toženke kot upnice, da zavaruje terjatev s hipoteke na nepremičninah tožnika. Zakon namreč od tretjega zahteva le-to, da verjetno izkaže svojo pravico, ki preprečuje izvršbo, kar pomeni, da je že zakonodajalec dal pravicam tretjih prednost pred pravico upnika do poplačila terjatve iz nepremičnin tretjih. Glede (ne)dobrovernosti upnika opozarja na v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je potrebno ločevati med pravnoposlovno pridobitvijo hipoteke in hipoteko pridobljeno po pravilih izvršilnega postopka ter da učinkovitost izvršilnega postopka nima prednosti pred lastninsko pravico tretjih.

Izpodbijani sodbi ne sledita ustaljeni sodni praksi, hkrati pa ne pojasnjujeta razlogov, ki opravičujejo drugačno odločitev v tem primeru, zaradi česar sta arbitrarni in kršita tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tretji lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja terjatve na določen predmet (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki zavarovanje preprečuje (prvi odstavek 64. člena in tretji odstavek 65. člena ZIZ, oboje v zvezi z 239. členom ZIZ). Katere so pravice, ki preprečujejo zavarovanje, zakon ne pove. Čeprav je temelj za uveljavljanje izločitvene tožbe običajno res (vknjižena) lastninska pravica tretje osebe, pa po sodni praksi Ustavnega sodišča pravico do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t.i. pričakovalnimi pravicami(1). V skladu z ustaljeno sodno prakso, izoblikovano na primerih nedopustnosti izvršbe, spada med pravice, ki preprečujejo izvršbo na nepremičnino, tudi lastninska pravica v pričakovanju; le-ta pripada osebi, ki razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, čeprav se še ni vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine(2). Prenos lastninske pravice na nepremičnini namreč začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem (notranje razmerje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nadaljnji; v nadaljevanju SPZ), na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen, tak prenos lastninske pravice pa začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati v nekaterih primerih tudi v razmerju do tretjih oseb (zunanje razmerje) npr. do upnika, ki pridobi hipoteko v izvršilnem postopku ali postopku zavarovanja. Položaj pridobitelja je torej pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v izločitveni pravdi varovan še pred vpisom v zemljiško knjigo, kar pomeni, da vknjižba lastninske pravice na pridobitelja v teh primerih ni pravno pomembna in je že zato napačno stališče sodišča druge stopnje, da je za pridobitev pravice, ki preprečuje zavarovanje, potreben vpis v zemljiško knjigo, do vpisa v zemljiško knjigo pa kupec nepremičnine v resnici še ni lastnik in ima zgolj obligacijsko pravico iz prodajne pogodbe.

7. Glede na obrazloženo sta odločitev sodišča prve stopnje, ki trditveno podlago tožbe o obstoju pravic, ki toženki preprečujejo zavarovanje na nepremičninah(3), presoja le z vidika obstoja lastninske pravice, ne pa tudi lastninske pravice v pričakovanju, in odločitev sodišča druge stopnje, ki pritrjuje sodišču prve stopnje, preuranjena. Nobena od sodb namreč o tem, ali je tožnik z verjetnostjo izkazal, da na posamezni nepremičnini obstaja lastninska pravica v pričakovanju, ki toženki preprečuje zavarovanje na nepremičnini, nima nobenih razlogov. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem obsegu ostalo neugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

8. Dodati je še, da revident utemeljeno izpostavlja, da se v obravnavani situaciji toženka ne more uspešno obraniti s sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (da se je kot upnica ob vložitvi predloga za zavarovanje zanesla na podatke v zemljiški knjigi, kjer je bil kot lastnik vknjižen tožnikov prednik, in da je zato upravičeno predlagala zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah). Vrhovno sodišče(4) je tako kot Ustavno sodišče(5) že večkrat pojasnilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele v izvršilnem postopku ali postopku zavarovanja (t.i. prisilna zastavna pravica). Prednost pred nevknjiženim lastnikom bo torej imel le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje. Zaradi navedenega so drugačna materialnopravna stališča o (ne)dobrovernosti toženke, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje, za odločitev nepomembna.

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 in Up-591/10 z dne 2. 12. 2010.

Op. št. (2): Glej odločbe II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012, II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013 in II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013.

Op. št. (3): Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogi zatrjeval tudi, da tožnik v trenutku, ko je toženka predlagala zavarovanje na predmetih zavarovanja, resda ni bil vknjižen kot lastnik nepremičnin, a je „že bil sklenjen zavezovalni kot razpolagalni posel oziroma prodajna pogodba popolna za učinkovit prenos lastninske pravice (v odnosu do zahtev 31., 32., 33 in 37. člena Zakona o zemljiški knjigi)“.

Op. št. (4): Glej odločbo II Ips 220/2006 z dne 10. 7. 2008 in odločbe pod opombo 2.

Op. št. (5): Glej odločbi Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 in Up-438/04-28 z dne 6. 7. 2006 .