Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
VSL sklep Cst 148/2013 ECLI:SI:VSLJ:2013:CST.148.2013 KI-generiert

Appeal allowed; debt discharge objection deadline is not a preclusive period allowing late objections if an obstacle arises later.

Geschäftsnummer VSL sklep Cst 148/2013
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Teilweise gutgeheissen (Partially Allowed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The higher court allowed the appeal and revoked the first-instance decision, ordering a new proceeding. The debtor argued that a criminal conviction constituted an obstacle to debt discharge, which arose after the six-month deadline for filing an objection had passed. The court held that the statutory six-month period is not a preclusive deadline but a substantive limit, meaning objections remain valid if an obstacle emerges after the deadline, thereby aligning with the legislature's intent to prevent discharge when such obstacles exist.

Legislator-Regeste

KI-generiert

1. točka 404. člen ZFPPIPP; The six-month period for filing an objection to debt discharge is not a preclusive period; an objection remains admissible if an obstacle to discharge arises after the expiration of this period.

Schlagwörter

KI-generiert
objekt do odpusta obveznosti rok za pritožbo prekluzivni rok ZFPPIPP 404. člen ovira za odpust obveznosti Einstellung des Konkursverfahrens Einstellung des Verfahrens Insolvenzverfahren

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Namen zakonodajalca ni bil v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če ovira za odpust nastane najkasneje v roku v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, dovoljen pa je, če takšna ovira nastopi kasneje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je vložila upraviteljica 15.1.2013.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila upraviteljica in sicer smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je upraviteljica 15.1.2013 vložila ugovor proti odpustu obveznosti, s katerim je uveljavljala, da obstoji ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik je bil namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, I K 8504/2009 z dne 5.10.2012, ki je postala pravnomočna 16.10.2012, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor upraviteljice zavrglo z obrazložitvijo, da je bil oklic o začetku postopka odpusta obveznosti objavljen 21.11.2011, kar pomeni, da je upraviteljica ugovor, ki ga je vložila 15.1.2013, vložila prepozno (prim. 1. točko 404. člena ZFPPIPP). Pritožnica navedenih datumov ne izpodbija, meni pa, da rok iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP ni prekluziven rok.

6. Glede na dikcijo 1. točke 404. člena ZFPPIPP, in sicer: „ugovor proti odpustu obveznosti je treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti“, višje sodišče zaključuje, da ne gre za sodni rok, pač pa za zakonski rok, saj je rok šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti določen v zakonu. Samo v primeru, da bi šlo za sodni rok (torej rok, katerega dolžino določi sodišče), bi bil ta rok podaljšljiv. Toda pri presoji pravočasnosti ugovora je potrebno upoštevati, da se rok iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP lahko nanaša samo na stanje, kakršno je bilo najkasneje v času objave oklica o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust obveznosti, le-ta pa lahko nastane tudi po izteku šestmesečnega roka po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, ni mogoče slediti stališču, da ugovor proti odpustu obveznosti (tudi, če je utemeljen), zaradi poteka šestmesečnega roka ni več mogoč. V takem primeru bi namreč prišlo do negiranja namena zakonske določbe, ki odpusta obveznosti ne dovoljuje, če za to obstaja ovira. Namen zakonodajalca zagotovo ni bil v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če ovira za odpust nastane najkasneje v roku v šestih mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, dovoljen pa je, če takšna ovira nastopi kasneje. Za tak primer gre tudi v konkretnem postopku. Nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi utemeljeno opozorilo upraviteljice, in sicer, da je dolžnik ob vložitvi predloga osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti vedel, da zoper njega že teče kazenski postopek, zaradi česar je tudi vedel (oziroma bi moral vedeti) za posledico morebitne obsodbe, ki je ovira za odpust obveznosti. Riziko nastopa ovire je torej brez dvoma na strani dolžnika.

7. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da (zgolj) jezikovna razlaga roka iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP ne zadošča, pač pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi namen te določbe, ki je v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust. Razlaga, po kateri gre za zakonski šestmesečni prekluzivni rok tudi v primeru, ko ovire za odpust obveznosti nastopijo kasneje (v času preizkusnega obdobja), bi namreč pripeljala do možnosti zlorabe tega instituta, prav tako pa tudi do neenakega obravnavanja dolžnikov. Zgolj jezikovna razlaga navedene zakonske določbe torej pripelje do pravnih posledic, ki so povsem nasprotne namenu samega zakona, zaradi česar je višje sodišče utemeljeni pritožbi upraviteljice ugodilo, izpodbijani sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).