Legislator Rechtsprechung & Gesetzgebung
Sodba II Ips 113/2008 ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.113.2008 KI-generiert

Appeal dismissed; buyer in bad faith cannot claim ownership via contract when seller's title was disputed.

Geschäftsnummer Sodba II Ips 113/2008
Gericht / Behörde
Rechtsordnung Slowenien (SI)
Entscheiddatum
Ausgang Abgewiesen (Dismissed)

Legislator-Zusammenfassung

KI-generiert

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a second-instance judgment ordering the defendant to deliver a commercial space. The defendant argued the plaintiff failed to prove ownership or file an Actio Pauliana, but the court found the claim was a real right vindication under Property Law. The court ruled the defendant was not in good faith because the contract explicitly warned of the seller's disputed title, invalidating the contract as a legal basis for possession.

Legislator-Regeste

KI-generiert

92. člen Stvarnopravnega zakonika; 93. člen Stvarnopravnega zakonika: A transferee who acquires property from a seller with a disputed title while aware of the dispute is not in good faith and cannot rely on the contract to establish a legal basis for possession or ownership.

Schlagwörter

KI-generiert
good faith acquisition property law vindication disputed title transfer bad faith purchaser possession legal basis contract validity real right claim Vorvertragliche Rechte und Pflichten

Zitierte Gesetzesbestimmungen

KI-generiert
92. člen Stvarnopravnega zakonika
93. člen Stvarnopravnega zakonika
378. člen Zakona o pravdnem postopku

Zitierte Rechtsprechung

KI-generiert
P 259/2002
F., vendar je bila ta kupna pogodba zaradi kršitve tožničine pogodbene predkupne pravice razveljavljena s sodbo P 259/2002, ki je prestala pritožbeni (in revizijski) preizkus.
P 259/2004
Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da se tožnica utemeljeno sklicuje na sodbo P 259/2004, ki je nadomestila sklenitev kupne pogodbe med njo in prvotnim prodajalcem ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, toženec pa neutemeljeno na pogodbo s 23.
KI-generiert

Fragen Sie sich, wie dieser Entscheid auf Ihren Fall anwendbar ist?

Prüfen Sie diesen Entscheid zusammen mit Bundesrecht, kantonalen Erlassen, Kommentaren und Folgeentscheiden in Legislator AI.

Fall in Legislator öffnen →

Volltext

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zahtevek za izročitev v posest ni tožbeni zahtevek iz paulijanske tožbe, ampak stvarnopravni reivindikacijski zahtevek.

Ker toženec ni bil v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti svojega prodajalca, saj je bil v pogodbi opozorjen na spornost lastninske pravice, se ne more uspešno sklicevati na pogodbo kot na zakonit naslov za svojo posest.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da kupna pogodba, ki sta jo 23. 10. 2003 sklenila D. F. kot prodajalec in toženec kot kupec glede v sodbenem izreku opredeljenega poslovnega prostora nima pravnega učinka proti tožnici in zato tožencu naložilo, da mora tožnici izročiti sporni poslovni prostor. Pojasnilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen na stvarnopravni podlagi in da je bil toženec ob sklepanju pogodbe v slabi veri, saj je vedel, da je lastninska pravica prodajalca sporna.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodb obeh sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Svoj predlog utemeljuje z dobesednim prepisom pritožbenih trditev, da naj bi iz tožbenih trditev in tožbenega zahtevka izhajalo, da je tožnica vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki bi jo bilo treba presojati po 255. do 260. členu Obligacijskega zakonika (OZ), da naj sploh ne bi zatrjevala svoje lastninske pravice, da zatrjevano obligacijskopravno podlago potrjuje tudi zahtevek za dopustitev rubeža z izročitvijo nepremičnine, da je procesna kršitev podana zaradi manjkajočih razlogov o paulianski tožbi, da tudi sicer niso izkazane predpostavke za tako tožbo, da tožnica ni zatrjevala niti lastninske pravice svojega prednika V. d. o. o., kar je eden od temeljnih pogojev za stvarnopravni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), v tej pravdi sporna kupna pogodba pa je bila sklenjena pred pravnomočnostjo sodbe, na katero se tožnica sklicuje. Končno toženec ponavlja še svoje trditve o neobstoju pravnega interesa za ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ker zadostuje dajatveni del ter še omenja kasnejše adaptacije in razširitve v zvezi s spornim poslovnim prostorom.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta ugotovili, da je toženčev pravni prednik V. d. o. o. sporni poslovni prostor 1. 5. 2002 najprej prodal D. F., vendar je bila ta kupna pogodba zaradi kršitve tožničine pogodbene predkupne pravice razveljavljena s sodbo P 259/2002, ki je prestala pritožbeni (in revizijski) preizkus. Z navedeno sodbo je bilo lastniku in prodajalcu naloženo, da mora pod enakimi pogoji skleniti kupno pogodbo s tožnico in ji izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer bo to nadomestila sodba. Kljub tej pravdi in še pred pravnomočnostjo navedene sodbe pa je D. F. sporni poslovni prostor prodal sedanjemu tožencu I. s. p. s pogodbo s 23. 10. 2003, zaradi česar je tožnica vložila sedanjo tožbo. Toženec ob sklenitvi te pogodbe ni bil v dobri veri glede prodajalčeve lastninske pravice, saj je bil v sami pogodbi izrecno opozorjen na spornost lastninske pravice, v prejšnji pravdi pa je bil tudi zaslišan kot priča.

7. Ker z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, toženec ne more uspeti z revizijskim poskusom prikaza, da naj bi bil v dobri veri. Trditev, da naj tožnica ne bi zatrjevala niti lastninske pravice V. d. o. o., presega toženčeve ugovore v postopku na prvi stopnji in tudi sicer glede na povzeto vsebino sodbe iz prejšnje pravde pomeni sprenevedanje.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi. Zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. Tako ravnanje predvsem prezre odgovore na pritožbene navedbe v drugostopenjski sodbi, kot se je zgodilo tudi v tej zadevi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so odgovori pritožbenega sodišča materialnopravno pravilni.

9. Res je, da bi bilo mogoče tožbene trditve razumeti tudi tako, kot toženec še vedno vztraja v reviziji, vendar pa ne samo tako. Poleg tega je bilo to vprašanje pomembno le v času prvega sojenja v tej zadevi, saj je prvostopenjsko sodišče že v prvem sojenju o dajatvenem zahtevku odločilo tako, da je tožencu naložilo izročitev spornega poslovnega prostora in v razlogih pojasnilo, da je tožencu, kljub zahtevku za dopustitev rubeža z izročitvijo nepremičnine, naložilo le prostovoljno izpolnitev obveznosti. Takemu ravnanju prvostopenjskega sodišča v prvem sojenju ni ugovarjala nobena od pravdnih strank niti v prvem pritožbenem postopku niti v ponovljenem prvostopenjskem postopku. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju lahko odločalo le še o zahtevku za „prostovoljno“ izročitev v posest, ki pa ni tožbeni zahtevek iz Actio Pauliana, temveč stvarnopravni reivindikacijski zahtevek. Revident neutemeljeno vztraja tudi pri pritožbeni trditvi, da tožnica ni zatrjevala svoje lastninske pravice. Sodišče druge stopnje mu je na tretji strani svoje sodbe obširno in pravilno odgovorilo, katere so tiste tožničine trditve, ki pomenijo zatrjevanje njene lastninske pravice, toženec pa teh razlogov v reviziji niti ne omenja.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je presoja obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka na stvarnopravni podlagi iz 92. člena SPZ materialnopravno pravilna. Ker sporni poslovni prostor ni vknjižen v zemljiški knjigi, kjer še ni izvedena etažna lastnina (obstaja pa že etažni načrt), nobena od pravdnih strank ne more izkazati klasičnega načina za pridobitev lastninske pravice, torej vpisa v zemljiško knjigo. Kljub mnogim zemljiškoknjižno nevpisanim stanovanjem in poslovnim prostorom pa je promet z njimi mogoč, veljaven in ob izpolnjenih pogojih, ki so se izoblikovali v sodni praksi, prihaja tudi do veljavnih prenosov lastninske pravice na nevknjiženih nepremičninah. Sodišče prve stopnje se je na te pogoje v svoji sodbi sklicevalo, vendar se revizija s tem vprašanjem ne ukvarja. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da se tožnica utemeljeno sklicuje na sodbo P 259/2004, ki je nadomestila sklenitev kupne pogodbe med njo in prvotnim prodajalcem ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, toženec pa neutemeljeno na pogodbo s 23. 10. 2003, saj že 5. člen te pogodbe izkazuje njegovo nedobrovernost glede lastninske pravice njegovega prodajalca D. F.. Ker torej toženec ni bil v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti svojega prodajalca, se ne more uspešno sklicevati na kupno pogodbo s 23. 10. 2003 kot na zakonit naslov za svojo posest (93. člen SPZ).

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so materialnopravno pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča o obstoju pravnega interesa tožnice za ugotovitveni del tožbenega zahtevka in sklicevanje na tretji odstavek 181. člena ZPP, ki ureja prav situacijo, kdaj je kljub dajatvenemu zahtevku možno uveljavljati tudi ugotovitvenega. Ker v tem delu revizijski razlogi pomenijo le golo prerekanje razlogov pritožbene sodbe, ne terjajo podrobnejšega odgovora.

12. Ob izkazani stvarnopravni podlagi spora zatrjevano pomanjkanje razlogov o obligacijskopravni podlagi o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj ne pomeni uveljavljane procesne kršitve. Toženčevo ravnanje s spornim poslovnim prostorom po sklenitvi obravnavane kupne pogodbe (adaptacija itd.) glede na njegovo dokazano nedobrovernost ne more biti upoštevno.

13. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.