Supreme Court dismisses appeal for lack of lawyer qualification and rejects constitutional review request.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V skladu s 156. členom Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. V zvezi s takšno odločitvijo sodišče ni niti postopkovno niti vsebinsko vezano na predlog strank v postopku, temveč gre izključno za njegovo presojo o tem, ali je zahtevo po 156. členu Ustave RS treba vložiti. V obravnavni zadevi Vrhovno sodišče meni, da razlogi za vložitev predlagane zahteve niso podani. O ustavni skladnosti prvega odstavka 22. člena ZUS-1 je namreč Ustavno sodišče že odločilo z odločbo U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008. Razlogi, navedeni v tej odločbi pa kažejo, da tudi določbe 86. člena ZPP niso v neskladju z Ustavno RS.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožnik dne 17. 8. 2010 sam vložil revizijo, v kateri je podal prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev te revizije in predlagal, da Vrhovno sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 ter tretjega in četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko dejanja v postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. ZPP v četrtem odstavku 86. člena določa, da sme pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati tudi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primerih, če imata opravljen pravniški državni izpit. Po določbi 367. č člena ZPP pa mora stranka, ki sama vloži revizijo oziroma njen zakoniti zastopnik najkasneje ob vložitvi revizije izkazati, da imata opravljen pravniški državni izpit. Če namreč reviziji ni priloženo potrdilo, ki to izkazuje, se revizija na podlagi citirane določbe ZPP zavrže. Po določbi 83. člena ZUS-1 je revizija izredno pravno sredstvo v upravnem sporu, saj se vloži zoper pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje, torej zanjo veljajo določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1, četrtega odstavka 86. člena ZPP in tudi določba 367. č člena ZPP.

4. V obravnavani zadevi je tožnik sam vložil revizijo, pri tem pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Upoštevaje določbo 367. č člena ZPP sodišče tožnika ni pozvalo k predložitvi dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, temveč je revizijo zavrglo.

5. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je revident hkrati z vloženo revizijo podal tudi prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v tej reviziji, ki je bila odstopljena v odločanje pristojnemu organu. Le-ta je njegovo prošnjo z odločbo, št. Bpp 131/2010-2 z dne 2. 9. 2010 zavrnil, odločba pa je postala pravnomočna dne 2. 11. 2010. Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da revident z navedeno prošnjo, ki jo je sicer podal v roku za vložitev revizije, ne more sanirati pomanjkljivosti (pomanjkanje postulacijske sposobnosti) pri njegovi vlogi (reviziji), četudi bi mu bila brezplačna pravna pomoč za vložitev revizije odobrena.

6. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne more vplivati revidentov predlog za prekinitev postopka pred Vrhovnim sodiščem in začetek postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS. Po 125. členu Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. V skladu s 156. členom Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. V zvezi s takšno odločitvijo sodišče ni niti postopkovno niti vsebinsko vezano na predlog strank v postopku, temveč gre izključno za njegovo presojo o tem, ali je zahtevo po 156. členu Ustave RS treba vložiti. V obravnavni zadevi Vrhovno sodišče meni, da razlogi za vložitev predlagane zahteve niso podani. O ustavni skladnosti prvega odstavka 22. člena ZUS-1 je namreč Ustavno sodišče že odločilo z odločbo U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008. Razlogi, navedeni v tej odločbi pa kažejo, da tudi določbe 86. člena ZPP niso v neskladju z Ustavno RS. Oceno skladnosti tretjega odstavka 86. člena ZPP pa je Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo (na primer s sklepom U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 in U-I-89/09 z dne 4. 6. 2009).

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 367. č člena ZPP in 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.