Revise rejected: clear will in will prevails over heirs' expectations of error.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zatrjevane zmote zapustnika pri sestavljanju oporoke ni mogoče utemeljevati s pričakovanjem dedičev, kakšna naj bi bila vsebina oporoke. Jasni in nedvoumni zapisi v oporočnem tekstu pa že po naravi stvari ne napotujejo na morebitno raziskovanje prave zapustnikove volje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapis v oporoki pokojnega F. V. z dne 27.9.1995 z besedilom "eno tretjino" neveljaven. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti omenjenega zapisa zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, ali pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Razlogi izpodbijane sodbe, po katerih naj bi sporni zapis predstavljal zapustnikovo voljo, so v nasprotju s podatki spisa, zlasti pa v nasprotju s samo oporoko. Oporoko je treba brati kot celoto. Zapustnikova volja je bila, da se premoženje razdeli v naravi tako, da tožnica pridobi stanovanje, ki ga že zaseda, ostale prostore pa si med seboj razdelita hčerki - toženi stranki. Izpodbijana sodba v svojih razlogih ni zavzela stališča glede preostalih določb oporoke.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenemu zahtevku z razlago prvega odstavka 60. člena Zakona o dedovanju in sprejelo stališče, po katerem je bil oporočitelj F. V., ko je v oporoki razpolagal s stanovanjsko hišo v Ljubljani, z zapisom, da tožnica in toženki prejmejo vsaka eno tretjino hiše, v zmoti. Njegova resnična volja je bila, da namreč tožnica prejme v last celotno stanovanje v pritličju, ki ga že zaseda, toženki pa si razdelita ostalo. Zapis o eni tretjini torej ne more ustrezati dejanskemu stanju po razdelitvi.

Vendar pa je sodišče druge stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi tožene stranke z razlago, da je besedilo oporoke dovolj jasno, da je mogoče tudi zapis o eni tretjini jemati kot del zapustnikove volje o tem, komu zapušča svoje premoženje. Revizija brez podlage očita izpodbijani sodbi, da je sporni zapis presojalo ne glede na vsebino celotne oporoke. Prav celoten zapis oporoke je namreč sodišče druge stopnje pripeljal do pravne razlage, po kateri je zapustnik pravdnim strankam naklonil vsaki eno tretjino deleža stanovanjske hiše, pri čemer pa je določil, da "žena M. obdrži stanovanje in pripadajočo stanovanjsko opremo". Revizijsko sodišče soglaša s sklepanjem sodišča druge stopnje, po katerem zapis, da žena M. obdrži stanovanje, pomeni, da ga tožnica lahko še naprej uporablja in v njem prebiva, ne more pa pomeniti, da pridobi celotno stanovanje v izključno last. Presoja vsebine oporoke, posebej tudi spornega kratkega zapisa o eni tretjini, torej niti sama po sebi, niti ob upoštevanju izpovedi tožnice in njenih sorodnikov in sosedov, ne more izpodbiti jasno zapisane zapustnikove volje, da vsaka od dedinj prejme eno tretjino deleža na stanovanjski hiši. Zatrjevane zmote zapustnika pri sestavljanju oporoke ni mogoče utemeljevati s pričakovanjem dedičev, kakšna naj bi bila vsebina oporoke. Jasni in nedvoumni zapisi v oporočnem tekstu pa že po naravi stvari ne napotujejo na morebitno raziskovanje prave zapustnikove volje.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).