Sklep II Ips 114/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožnica je z enotno tožbo uveljavljala šest zahtevkov glede ničnosti šestih prodajnih pogodb in glede različnih kupcev. Tožbeni zahtevki so imeli torej različno dejansko podlago in so bili tudi uveljavljani zoper več tožencev. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP bi zato morala tožnica opredeliti vrednost posameznega zahtevka.

Tožnica ni določno opredelila sporne vrednosti v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je posredno predmet revizije in je zato pravni položaj revidentov primerljiv s položajem v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost spora ni bila določena. Ustrezno ugotovitev vrednosti spornega predmeta bi lahko povzročili tudi toženci tako, da bi pravočasno predlagali izdajo sklepa po tretjem odstavku 44. člena ZPP, vendar tega nobeden izmed njih - vključno z revidenti - ni storil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da so vse pogodbe, s katerimi je prva tožena stranka prodala posamična stanovanja v večstanovanjski hiši na T. 21 v M. vsaki izmed preostalih toženih strank, nične, tožencem pa naložilo nerazdelno plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 744.860 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Pritožbi druge toženke ter tretjega in četrtega toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo le v delu zoper prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških, sicer pa jo je zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari glede pritožnikov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so druga toženka M. W. ter tretji toženec M. W. in četrti toženec D. B. vložili revizijo. Kot revizijski razlog uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in predlagajo spremembo pravnomočne sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po določbi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena tožnici (in preostalim tožencem ter stranski intervenijentki), ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je s sicer enotno tožbo uveljavljala šest zahtevkov glede ničnosti šestih prodajnih pogodb (za različna stanovanja) in glede različnih kupcev. Tožbeni zahtevki so imeli torej različno dejansko podlago in so bili tudi uveljavljani zoper več tožencev. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP bi zato morala tožnica opredeliti vrednost posameznega zahtevka. V tožbi je zgolj označena vrednost 6,826.635 SIT, pri čemer pa ni določeno ali se znesek nanaša na vsak zahtevek posebej, na vse zahtevke ali morda samo na enega od njih. Tožnica tako ni določno opredelila sporne vrednosti v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki je posredno predmet revizije in je zato pravni položaj revidentov primerljiv s položajem v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost spora ni bila določena. Ustrezno ugotovitev vrednosti spornega predmeta bi lahko povzročili tudi toženci tako, da bi pravočasno predlagali izdajo sklepa po tretjem odstavku 44. člena ZPP, vendar tega nobeden izmed njih - vključno z revidenti - ni storil. Zaradi navedenih razlogov v konkretnem primeru ni mogoče oceniti, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega mejni znesek 1,000.000 tolarjev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. To pomeni, da revizija ni dovoljena in da jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči.