Sodba II Ips 325/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Zavarovanec avtomobilsko kasko zavarovanja kljub alkoholiziranosti ob nastanku škodnega primera ne izgubi zavarovalnih pravic, če je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka, zaradi katerega alkoholiziranost ni mogla vplivati na nastanek škode v smislu zavarovalne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV] Tožnik je od tožene stranke uveljavljal plačilo zneska 1,187.523 SIT, kolikor je na njegovem osebnem avtomobilu nastalo škode v prometni nesreči v Ljubljani dne 25.5.1993. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Sklicuje se na dejanske ugotovitve, temelječe na mnenju prometnih izvedencev, da je ravnal v dani situaciji v normalnem reakcijskem času in tako, kot bi ravnal vsak povprečen voznik, ki ne bi bil pod vplivom alkohola. Res je prekoračil dovoljeno hitrost, vendar je do prekoračitve hitrosti prišlo brez povezave z njegovo alkoholiziranostjo. Tožnik torej ni mogel izgubiti zavarovalnih pravic. Drugačne dokazne ocene ni mogoče sprejemati na splošno znanih dejstvih, ki temelje na življenjskih izkušnjah. Vzrok prometne nesreče je v ravnanju tretjega in delno v prekoračeni hitrosti tožnika. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Revizija ni utemeljena. Ko je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK-91), je pristal tudi na določbo 2. točke 10. člena splošnih pogojev, po katerih nastopi izguba zavarovalnih pravic, kadar voznik v času prometne nesreče vozi pod vplivom alkohola, pri čemer dovoljena meja alkoholiziranosti predstavlja 0,5 promila reduktivnih alkoholnih snovi v krvi. Tožnik pa je imel v krvi 1,49 promila alkohola. Zavarovalnih pravic tožnik kljub alkoholiziranosti ne bi mogel izgubiti le v primeru, če bi do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega samostojnega vzroka, torej takšnega vzroka, zaradi katerega tožnikova alkoholiziranost ni mogla vplivati na nastanek vtoževane škode v smislu zavarovalne pogodbe. Omenjenega zunanjega vzroka, ki bi ohranil zavarovalne pravice kljub alkoholiziranosti, sodišči nižjih stopenj nista ugotovili. Revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na obstoj zunanjega vzroka, ki bi izven ugotovljene alkoholiziranosti tožnika povzročil prometno nesrečo in nastanek škode, torej potrjuje v izpodbijani sodbi sprejeto sklepanje, da je ne glede na ugotovitve izvedencev prometne stroke alkoholiziranost povzročitelj škodnega dogodka, pri čemer je v navedenem okviru ocenjena tudi velika prekoračitev dovoljene hitrosti (ob omejitvi hitrosti 80 km/h je tožnik vozil s hitrostjo 130 km/h) kot posledica alkoholiziranosti. Tožnik je torej izgubil zavarovalne pravice, zaradi česar so v izpodbijani sodbi določbe splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilskega kaska AK-91 tožene stranke pravilno uporabljene in so v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe (27. poglavje zakona). Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.