Sodba II Ips 10/2004 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Stranke se lahko kasneje dogovorijo drugače, kot je določeno v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi, če le ne gre za zahtevke, s katerimi ne smejo razpolagati. Ker je pogodba sklenjena kasneje kot sodna poravnava, sta lahko v sodni poravnavi že urejena vprašanja v pogodbi uredili drugače, ali kot pravi revizija sama: ponovno sta odprli vprašanje sporne terjatve. V sami pogodbi ga sicer nista rešili, ker je bila terjatev zanju še sporna, sta pa odločitev o njej v 3. točki pogodbe prepustili pristojnemu sodišču.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za izročitev izbrisne pobotnice za v zemljiški knjigi vknjiženo prepoved obremenitve in odtujitve tožničinega solastninskega deleža na nepremičnini, ugodilo pa je toženčevemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo, da mora plačati tožencu 1,935.860 SIT s pp.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in v celoti potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev pritožbe proti izreku pod točko 2 prvostopenjske sodbe o ugoditvi toženčevemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanih delov obeh sodb, da se toženčev nasprotni tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pogodbi z dne 17.1.2001 je v 3. točki zapisano, da bo toženec izdal izbrisno pobotnico takoj, ko bo s sodbo pristojnega sodišča odločeno o za stranki sporni terjatvi. Izraz sporna terjatev ne pomeni, da je tožnica priznala terjatev, o njej bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti tako glede temelja kot višine. Očitno sicer drži, da sta stranki s pogodbo odprli vprašanje te terjatve, vendar pa sta to storili glede temelja in višine. Ker je v sodni poravnavi v 7. točki zapisano, da so z njo urejena vsa medsebojna premoženjska razmerja in ni več medsebojnih terjatev, je bil toženec tisti, ki bi moral s tožbo izpodbijati sodno poravnavo. Tega ni storil, zato je tožnica menila, da terjatev zanj ni več sporna.

Odločitev obeh sodišč o sporni terjatvi je posegla v pravnomočno sodno poravnavo. Revizija meni, da razlogi sodišč pomenijo, da bi pri ugovoru samo o višini stranke pripoznale temelj, to pa je nevzdržno. Če je navedeno, da je terjatev sporna, tožnica gotovo ni pripoznala terjatve. Res ni ugovarjala višini, vendar jo je k temu napeljalo samo sodišče z vprašanji na prvem naroku, ali so morebiti obstajale kake napake volje. Taki napotki so bili zavajajoči, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnica ni izpodbijala veljavnosti pogodbe. Razlogi sodb so nelogični in pomanjkljivi v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2). Ker sta sodišči ugodili sporni terjatvi iz 3. člena pogodbe z dne 17.1.2001, bi morali ugoditi tudi tožničinemu zahtevku za izročitev izbrisne pobotnice, ali pa zavrniti tudi nasprotni tožbeni zahtevek.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tem sporu so ugotovitve obeh sodišč:

- da sta pravdni stranki kot razvezana zakonca v pravdi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na njem pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 29.2.2000 pod II P 912/98 sklenili sodno poravnavo in v 7. točki zapisali, da so s poravnavo urejena vsa premoženjska vprašanja in da nimata več medsebojnih terjatev;

- da sta kasneje in sicer 17.1.2001 pri notarki sklenili pogodbo, s katero sta ustanovili pravico prepovedi odtujitve in obremenitve tožničinega solastninskega deleža na nepremičnini zaradi zavarovanja toženčeve terjatve, ki je v točki 3 pogodbe označena z besedilom:

Toženec se zavezuje tožnici izdati izbrisno pobotnico za izbris vknjižbe ustanovljene prepovedi odtujitve in obremenitve takoj, ko bo s sodbo pristojnega sodišča odločeno o za stranki sporni terjatvi po dogovoru z dne 24.6.1997 in zapisu z dne 15.6.1999, ki sta kot prilogi sestavni del te pogodbe.

Tožnica je tožbo za izročitev izbrisne pobotnice vložila zatrjujoč, da je bila s to pogodbo zavarovana toženčeva terjatev iz sodne poravnave. Ker že iz samega zapisa pogodbe izhaja, da je bila v sodni poravnavi določena obveznost že plačana in ker je tudi prej povzeti zapis 3. člena pogodbe jasen, s tako trditvijo ni mogla uspeti. Zato je v nadaljevanju, ko je toženec vložil nasprotni tožbeni zahtevek, vztrajala le pri trditvi, da tožencu glede na jasen zapis iz 7. točke sodne poravnave ne dolguje ničesar in da mora zato toženec izdati izbrisno pobotnico. Tako je tudi njeno stališče v reviziji.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je tako stališče zmotno. Pravilni so namreč razlogi prvostopenjskega sodišča, da se lahko stranke kasneje dogovorijo drugače, kot je določeno v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi, če le ne gre za zahtevke, s katerimi ne smejo razpolagati. Ker je pogodba sklenjena kasneje kot sodna poravnava, sta lahko v sodni poravnavi že urejena vprašanja v pogodbi uredili drugače, ali kot pravi revizija sama: ponovno sta odprli vprašanje sporne terjatve. V sami pogodbi ga sicer nista rešili, ker je bila terjatev zanju še sporna, sta pa odločitev o njej v 3. točki pogodbe prepustili pristojnemu sodišču.

Doslej pojasnjeno pomeni, da je zmotno revizijsko stališče, da bi moral toženec izpodbijati sodno poravnavo in da sta sodišči z ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku posegli v pravnomočno sodno poravnavo. Nasprotno, ker je kasneje sklenjena pogodba ponovno odprla vprašanje sporne terjatve, je bila tožnica tista, ki bi morala izpodbijati veljavnost kasneje sklenjene pogodbe. Zato ne gre za neumestne ali zavajajoče razloge in vprašanja razpravljajočega sodnika, ali tožnica uveljavlja kake izpodbojne razloge. Ker jih ni uveljavljala, temveč je vztrajala pri tožbenem zahtevku za izročitev izbrisne pobotnice v smislu 3. člena pogodbe, ta pogodba velja. Zato sta sodišči lahko odločali o sporni terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Njen temelj je tožnica izpodbijala le z napačnim stališčem, da terjatve glede na prej sklenjeno sodno poravnavo ni, o višini pa je na izrecno vprašanje potrdila dogovor iz leta 1997 o mesečni najemnini 2.000 DEM za solastni lokal. Kaj je temelj tožničine terjatve, ne more biti sporno, saj je v pogodbi jasno opredeljen z dogovorom z dne 24.6.1997, ki je sestavni del pogodbe, torej z dogovorom o najemnini za solastni lokal. Obdobje (od leta 1999 do februarja 2000) in višino je toženec v nasprotni tožbi jasno opredelil. Tožnica njegovemu izračunu ni ugovarjala in ga je celo posredno potrdila vsaj glede mesečno dogovorjene višine najemnine.

Tako kot vsaka pogodba tudi dogovor pravnih strank z dne 24.6.1997, ki je sestavni del pogodbe o ustanovitvi pravice prepovedi obremenitve in odsvojitve tožničinega solastninskega deleža na nepremičnini z dne 17.1.2001, ustvarjata za pogodbenike pravice in obveznosti (prvi odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). V dogovoru z dne 24.6.1997 sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica tožencu plačevala najemnino za lokal. Ta tožničina obveznost glede na ponovno odprtje tega vprašanja v pogodbi z dne 17.1.2001 še vedno obstoji. Zato je odločitev obeh sodišč o ugoditvi nasprotnemu tožbenemu zahtevku oziroma o zavrnitvi tega dela tožničine pritožbe materialnopravno pravilna.

Tožnica procesno kršitev utemeljuje z zatrjevanim nasprotjem med razlogi sodb o neutemeljenosti njenega tožbenega zahtevka in o utemeljenosti toženčevega nasprotnega tožbenega zahtevka. Pri tem prezre, da s takimi razlogi posega v tisti del odločb obeh sodišč, ki jih z revizijo ne izpodbija. Obseg revizijskega izpodbijanja je tožnica jasno začrtala z revizijskim predlogom, da izpodbija odločitev o toženčevem nasprotnem tožbenem zahtevku. Zato revizijsko sodišče zatrjevane procesne kršitve ni obravnavalo.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo.