Sodba II Ips 287/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Ker zamudna sodba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni bila razveljavljena ali spremenjena, ni izpolnjen prvi od dveh kumulativno določenih pogojev za izbrisno tožbo. Tožnik na nepremičnini nima in ni imel nobene stvarnopravne pravice. Njegova pravica bi bila lahko kvečjemu obligacijska, ker je po Zakonu o kmetijskih zemljiščih predkupni upravičenec. To pa je pod določenimi pogoji lahko podlaga za razveljavitev pogodbe, nikoli pa za izbrisno tožbo. Le sodišče, ki je izdalo zamudno sodbo tisto, ki bi lahko in bi moralo preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za razpolaganje prodajalcev z zahtevkom, torej za izdajo zamudne sodbe. Tako bi moralo, v primeru, da je bilo razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi, (v tem primeru zakonskimi pogoji za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih) izdajo zamudne sodbe zavrniti.

[OBRAZLOŽITEV] Tožena stranka je zoper prodajalca (takratna lastnika) kmetijskega zemljišča vložila tožbo zaradi sklenitve prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom za prodajo tega kmetijskega zemljišča. Ker prodajalca na tožbo nista odgovorila, je sodišče zoper njiju izdalo zamudno sodbo, s katero je zahtevku v celoti ugodilo. Prodajalca se zoper zamudno sodbo nista pritožila in tako je postala pravnomočna. Tožena stranka se je na podlagi zamudne sodbe kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo. Tožnik (lastnik sosednjega kmetijskega zemljišča) je zoper toženo stranko vložil izbrisno tožbo, s katero je zahteval vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se kot lastnika ponovno vpišeta prodajalca kmetijskega zemljišča. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo ter izpodbijano odločitev potrdilo. Zoper sodbi nižjih sodišč tožnik vlaga revizijo. Navaja, da bi morala tožena stranka za vpis v zemljiško knjigo poleg zamudne sodbe predložiti še druge dokumente, ki dovoljujejo prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču in da so tožena stranka ter prodajalca izigrali tretji odstavek tretjega člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3 in Uradni list RS, št. 45/2008, ZPP-D, v nadaljevanju ZPP). Poleg tega se ne strinja s stališčem nižjih sodišč, da njegove pravice na nepremičnini niso bile kršene. Kot lastnik sosednjih kmetijskih zemljišč bi lahko sprejel ponudbo prodajalcev za prodajo zemljišča, vendar je bila ta umaknjena, v zvezi s tem pa sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Tudi ugotovitev, da je tožnik šele po izdaji zamudne sodbe dobil status kmeta, ni resnična. Nazadnje navaja še, da pritožbeno sodišče ni sprejelo pisnega sklepa, da ni dovolilo spremembe tožbe, zato se zoper to odločitev ni mogel pritožiti. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena. Odločitev nižjih sodišč, da niso izpolnjeni pogoji za izbrisno tožbo, je po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1) materialnopravno pravilna. Tožena stranka se je kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, s katero je sodišče prodajalcema naložilo sklenitev pogodbe za prodajo spornega kmetijskega zemljišča z zemljiškoknjižnim dovolilom. Takšna pravnomočna sodba je po 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 podlaga za vknjižbo v zemljiško knjigo. Po 3. in 4. alineji 2. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1 pa je vknjižbo na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če bi bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in bi bila vsebina odločbe o izrednem pravnem sredstvu takšna, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena. Ker zamudna sodba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni bila razveljavljena ali spremenjena (ne more pa sodišče v postopku po izbrisni tožbi ugotavljati neveljavnosti oziroma ničnosti pravnomočne sodbe), ni izpolnjen prvi od dveh kumulativno določenih pogojev za izbrisno tožbo. Tako so neutemeljene tožnikove revizijske navedbe, da bi morala tožena stranka za vpis v zemljiško knjigo poleg zamudne sodbe predložiti še druge dokumente, ki jih določa Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/1996, v nadaljevanju ZKZ), za prenos lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, (npr. objava ponudbe, odobritev upravnega organa). Ni pa izpolnjen niti drugi pogoj za izbrisno tožbo, da so bile z vknjižbo kršene tožnikove pravice na nepremičnini. Tožnik na nepremičnini nima in ni imel nobene stvarnopravne pravice. Njegova pravica bi bila lahko kvečjemu obligacijska, ker je po ZKZ predkupni upravičenec. To pa je pod določenimi pogoji lahko podlaga za razveljavitev pogodbe, nikoli pa za izbrisno tožbo. Iz navedenega nadalje izhaja, da so neutemeljene tudi tožnikove revizijske navedbe glede tega, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z vprašanjem, ali je bila ponudba prodajalcev za prodajo kmetijskega zemljišča objavljena v skladu z določbami ZKZ oziroma o tem, ali je tožnik pridobil status kmeta pred ali po izdaji zamudne sodbe. Glede tožnikove revizijske trditve, da so tožena stranka in prodajalca izigrali tretji odstavek tretjega člena ZPP, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je le sodišče, ki je izdalo zamudno sodbo tisto, ki bi lahko in bi moralo preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za razpolaganje prodajalcev z zahtevkom, torej za izdajo zamudne sodbe. Tako bi moralo, v primeru, da je bilo razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi, (v tem primeru zakonskimi pogoji za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih) izdajo zamudne sodbe zavrniti. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče ni sprejelo pisnega sklepa o nedovolitvi spremembe tožbe. Sodišče je sklep zapisalo v zapisnik, ki je bil tožniku vročen in zoper katerega bi tožnik lahko vložil pritožbo ali zahteval pisni odpravek sklepa. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo po 378. členu ZPP kot neutemeljeno zavrniti.