Sklep I R 5/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog se zavrne.

[JEDRO] Nepristranskost se zagotavlja v okviru instituta izločitve sodnika po 70. členu ZPP, saj je lahko pristranski le posamezni in konkretni sodnik, ne pa samo sodišče. Navedbe glede ravnanja državnega pravobranilca v konkretnem postopku, ki naj bi bilo po tožnikovem mnenju sporno in v nasprotju z navodili generalnega državnega pravobranilca in ministra za pravosodje, se na sodišče kot tako ne nanašajo, zato ne morejo biti relevantne pri presoji razlogov smotrnosti.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Tožnik zahteva, da mu mora toženka plačati odškodnino v enkratnem znesku za že pretrpljeno premoženjsko škodo in rento za bodočo premoženjsko škodo, ki sta obe posledica ministričinega nezakonitega umika predloga za imenovanje tožnika na notarsko mesto v A. Meni, da se bo postopek očitno lažje izvedel izven območij Višjih sodišč A. in B., kjer zaradi odvetniške dejavnosti tožnika, ki je brez dlake na jeziku in ne priznava avtoritete komitejem in namišljenim veličinam brez morale, prihaja do njegovega šikaniranja. To potrjujejo dosedanje številne spletke in pa razmere vse od leta 1967 dalje, ko je tožnik pričel opravljati odvetniško dejavnost. Zaradi njegove svobodomiselnosti in neuklonljivosti je prišlo do mnogih zamer, kar se odraža tudi v odnosu sodnikov pristojnega prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. Nekateri sodniki v A. pa gojijo zamere tudi zaradi domnevnega ravnanja njegovega očeta. Opisuje odnos državnega pravobranilca do konkretne zadeve, predvsem njegovo ravnanje v nasprotju z navodili ministra za pravosodje in generalnega državnega pravobranilca. Meni tudi, da ni mogoče pričakovati, da bo nova sodnica, ki v konkretni zadevi odloča, odločila povsem samostojno in neodvisno. Predlog ni utemeljen. 2. Vrhovno sodišče lahko skladno z določbami 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Delegacija iz razlogov smotrnosti torej omogoča, da se postopek vodi pred drugim sodiščem, kot je sicer določeno v sistemu splošne in posebnih krajevnih pristojnosti, zlasti, ko je očitno, da bo to prispevalo k bolj ekonomični izvedbi postopka ter kadar se zasledujejo drugi tehtni razlogi. Zaradi izjemne narave ukrepa pa je treba okoliščine, ki naj bi ga utemeljile, presojati strogo, in sicer tudi v tem smislu, da določitev drugega sodišča ne pride v poštev, kadar za uresničitev pravnih interesov procesnih udeležencev obstajajo drugi pravni instituti. K drugim tehtnim razlogom za obravnavo delegacije poleg smotrnosti sodi po praksi Vrhovnega sodišča tudi dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost sodišča. Gre za vprašanje, ali se po kriteriju razumnega opazovalca v javnosti ustvari videz, da bi sodniki danega sodišča pri uporabi prava zaradi neke okoliščine (največkrat zaradi tesnejših, predvsem sorodstvenih razmerij strank in sodnikov ali delavcev sodišča) ne mogli prosto odločati po svoji vesti. Da je sodišče prve stopnje v tem smislu okuženo z negativno percepcijo tožnika (po mnenju predlagatelja gre za zamere sodnikov zaradi njegovih osebnostnih karakteristik, človeške in profesionalne drže, ravnanj njegovega očeta, itd.) oziroma da je pod vplivom možnih zunanjih faktorjev, iz vsebine spisa in njegovih prilog ni mogoče sklepati. Način obravnavanja zadeve ali izid posameznih postopkov sam po sebi namreč ne zadošča za zaključek o šikaniranju stranke. Vse navedeno je bilo tožniku pojasnjeno že v sklepih z dne 29. 3. 2007 in 10. 1. 2008, ki sta temeljila na smiselno enakih trditvah. Razlog za predlagani prenos pristojnosti tudi ne more biti predlagateljev strah pred morebitno pristranostjo sodnice, ki konkretno zadevo obravnava. Nepristranskost se namreč zagotavlja v okviru instituta izločitve sodnika po 70. členu ZPP, saj je lahko pristranski le posamezni in konkretni sodnik, ne pa samo sodišče. Navedbe glede ravnanja državnega pravobranilca v konkretnem postopku, ki naj bi bilo po tožnikovem mnenju sporno in v nasprotju z navodili generalnega državnega pravobranilca in ministra za pravosodje, se na sodišče kot tako ne nanašajo, zato ne morejo biti relevantne. Predlagateljevi očitki tako niso taki, da bi lahko utemeljili ukrep po 67. členu ZPP, zato je Vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo.