Sklep II Ips 374/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

Tožnica sama trpi stroške revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Izpustitev besed "oseb in stvari" in nadomestitev besede "ter" z besedo "s" v tožbenem zahtevku ne pomeni spremembe tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Zato tožničine navedbe o zvišanju ocene vrednosti spora ni mogoče upoštevati.

Ker tudi ni prišlo do spremembe ocene vrednosti spornega predmeta v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, toženčeva revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da se mora izseliti iz stanovanjskih prostorov v Kranju in izprazniti to nepremičnino, ki jo je glede prostorov podrobno opredelilo v izreku, s pravico uporabe na več pripadajočih parcelah, vse v 30 dneh po izdaji sodbe.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo izpodbijanih sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa z razveljavitvijo obeh sodb in vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Spor zaradi izselitve iz stanovanjske hiše je premoženjske narave. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

V obravnavani zadevi je tožnica to storila in vrednost spornega predmeta označila z zneskom 100.000 SIT. Toženec v odgovoru na tožbo taki oceni ni ugovarjal. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožnica navedla, da vztraja tako pri postavljenem tožbenem zahtevku kot pri izvedbi predlaganih dokazov, vendar pa zaradi nerodne formulacije tožbeni zahtevek ponovno oblikuje tako, da izpušča besede "oseb in stvari", v predzadnji vrstici pa nadomešča besedilo "ter pravice uporabe" s "s pravico uporabe". Nato je še izjavila, da tudi dviguje vrednost tožbenega zahtevka na 1.100.000 SIT.

Revizijsko sodišče je že poudarilo, da mora tožnik vrednost spornega predmeta opredeliti v tožbi. Kasneje je sam ne more več spreminjati, če hkrati ne spremeni tudi tožbe. Izpustitev prej navedenih besed in nadomestitev besede "ter" z besedo "s" ne pomeni spremembe tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Zato tožničine navedbe o zvišanju ocene vrednosti spora ni mogoče upoštevati.

Do spremembe ocene vrednosti spornega predmeta lahko pride le še v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, ko se sodišče samo ali pa na iniciativo ustrezno aktivnega toženca na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti in o tem tudi takoj odloči s sklepom. Vendar pa mora in sme to storiti najpozneje na glavni obravnavi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari. Do takega ravnanja sodišča v obravnavani zadevi ni prišlo. Iz samega odgovora na tožbo in tudi iz zapisnika o obravnavi ne izhaja nobena toženčeva aktivnost v smeri spremembe ocene vrednosti spora. Celo tožnica sama, ki brez spremembe tožbe ne bi smela zvišati ocene, je to storila že po tem, ko se je pričela obravnavati glavna stvar, saj je tožnica že navedla, da vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku in pri izvedbi predlaganih dokazov. Povedano pomeni, da je bilo tožničino zvišanje ocene vrednosti spornega predmeta ne samo neutemeljeno, ampak tudi prepozno.

Zato lahko revizijsko sodišče kot oceno vrednosti spornega predmeta upošteva le tisto oceno, ki je navedena v tožbi, torej 100.000 SIT. Navedeni znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljeno toženčevo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je še odločilo, da mora tožnica sama kriti stroške svojega revizijskega odgovora. Ti stroški niso bili potrebni, saj tožnica v odgovoru vsebinsko odgovarja na nedovoljeno revizijo.