Sklep II Ips 500/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Proti pravnomočni sodni odločbi o obrestih, ki niso bile uveljavljene kot glavni zahtevek, revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče druge stopnje je v premoženjskem sporu delno ugodilo pritožbi tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje tako, da ji je prisodilo višjo odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi in delno razveljavilo izpodbijano sodbo glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in glede stroškov postopka, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede zneska 840.000 SIT z obrestmi, ki predstavlja odškodnino za nematerialno škodo.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v zavrnilnem delu glede glavnice 840.000 SIT ter glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine 1.580.000 SIT za čas od 11.5.1997 do 23.5.2001, ki znašajo 2.284.684 SIT. Predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnici prisodi še odškodnino v znesku 840.000 SIT ter zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo 1.580.000 SIT za čas od 11.5.1997 do 23.5.2001.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Sodna odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana 24.5.2001 in se zato postopek nadaljuje v skladu z določbami o revizijskem postopku Zakona o pravdnem postopku, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št.

26-1210/99 z dne 15. aprila 1999 in pričel veljati 14.julija 1999 (interpretacija po nasprotnem razlogovanju prvega odstavka 498. člena navedenega zakona).

Revizija je bila vložena v premoženjskem sporu, ki nima narave spora iz tretjega odstavka 367. člena ZPP. V takšnem primeru je procesna predpostavka za dovoljenost revizije vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe, ki mora po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP presegati 1.000.000 SIT. Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se upošteva samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti se upoštevajo le, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). Tožnica s tožbo obresti ni uveljavljala kot glavni zahtevek in zato znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe izključno 840.000 SIT, ta znesek pa ne presega za dovoljenost revizije odločilnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče moralo zavreči nedovoljeno revizijo tožeče stranke na podlagi 377. člena ZPP.