Sodba II Ips 518/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Pravilnim in izčrpnim razlogom pritožbenega sodišča revizijsko sodišče nima kaj dodati. Na vse, kar razumljivega navaja tožena stranka v reviziji (med revizijskemi navedbami so namreč tudi deli, ki jih revizijsko sodišče ne razume in zato na njih ne more odgovoriti), je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zato revizijskemu sodišču ne preostane drugega, kot da ponovi nosilne argumente pritožbenega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku prodati garsonjero št. 23 v drugem nadstropju stanovanjske zgradbe v Ljubljani, in sicer pod pogoji Stanovanjskega zakona s takojšnjim plačilom kupnine in vrednostjo točke, ki je veljala 11.11.1993. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 141.100,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je tožnik vlogo za odkup stanovanja vložil v okviru dveletnega roka po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I-29/03 - SZ) ter da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala zastaranja. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da je v odgovoru na tožbo uveljavljala zastaranje zahtevka (tožbe) za odkup stanovanja po določbah SZ o privatizaciji. Navedla je datume obvestil tožniku o njegovi zahtevi za odkup ter nato pojasnila, da bi bilo treba vložiti novo zahtevo za odkup stanovanja. Navedla je, da je tožnik rok za vložitev tožbe zamudil ter da zato ni upravičen do odkupa. Zakon nikjer ne določa načina navedbe zastaralnega roka, temveč od strank zahteva, da navedejo zgolj to, da ga uveljavljajo. Tožena stranka je ravnala v skladu s tem, saj je izrecno navedla, da je zastarala vložitev tožbe (ne pa, da je zastarala vložitev zahteve za odkup stanovanja). Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena. Pravilnim in izčrpnim razlogom pritožbenega sodišča revizijsko sodišče nima kaj dodati. Na vse, kar razumljivega navaja tožena stranka v reviziji (med revizijskimi navedbami so namreč tudi deli, ki jih revizijsko sodišče ne razume in zato na njih ne more odgovoriti - npr. stavek: "Nikakor ne mora slediti navedbi sodišča, da se je uveljavljanje zastaranja, katerega je očitno Višje sodišče priznalo kot izraz zamujena, nanašalo na razloge, zaradi katerih bi morala tožeča stranka še enkrat vložiti zahtevo za odkup stanovanja"), je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zato revizijskemu sodišču ne preostane drugo, kot da ponovi nosilne argumente pritožbenega sodišča: Iz konteksta druge točke odgovora na tožbo jasno izhaja, da se navedbe tožene stranke nanašajo le na razloge, zaradi katerih bi moral tožnik po njenem mnenju še enkrat vložiti zahtevo za odkup v novem šestmesečnem roku. Nasprotno pa nikjer ne omenja oziroma ne nakazuje, niti izrecno niti opisno, splošnega zastaralnega roka za vložitev tožbe. Zadnji stavek druge točke odgovora na tožbo sicer vsebuje trditev, da "je tožeča stranka rok za vložitev tožbe zamudila", vendar pa je treba to navedbo, ki predstavlja nekakšen zaključek pravnega naziranja tožene stranke, interpretirati v povezavi s predhodnimi argumenti, ki merijo izključno na zamudo šestmesečnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Tožena stranka torej nikjer ne omenja zastaranja niti zastaralnega roka, pač pa jasno in nedvoumno le šestmesečni prekluzivni rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Ker sta sodišči druge in prve stopnje tako v formalnem kot v vsebinskem pogledu pravilno obravnavali navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in ker sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004).