Sodba II Ips 436/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), morebitnih nepravilnosti glede ugotovitve dejanskega stanja tudi ni mogoče pretvoriti v kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sledili revidentovim izvajanjem, bi to privedlo do logično nevzdržnega sklepa, da je vsaka nepravilnost pri ugotovitvi dejanskega stanja obenem tudi kršitev procesnega prava in s tem revizijski razlog.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki tožniku solidarno plačati 3.060.000 SIT odškodnine, druga tožena stranka pa še 12.160.000 SIT. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora prva tožena stranka plačati tožniku 1.100.000 SIT zavarovalnine. Tožnika je zavezalo, da mora drugi toženi stranki povrniti 714.900 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2002. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka niti sklenjenega nezgodnega zavarovanja. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti, zlasti, ker je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz prijave poškodbe pri delu namreč izhaja, da je utrpel poškodbo pri delu dne 3.12.1996, prav tako pa to izhaja tudi iz prijave škodnega primera zavarovalnici. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da se je nesreča pripetila 6.12.1996, je zato v nasprotju z omenjenimi listinami. Iz prijave poškodbe pri delu tudi izhaja, da je tožniku spodrsnilo v žagalnici, tako da je padel ter se pri tem udaril v predel desne rame. Ta ugotovitev je v nasprotju s tistim, kar je zapisalo pritožbeno sodišče: da naj bi tožnik padel na poti, ko je šel skozi žagalnico. Razen tega se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tožnikove izpovedbe o tem, kako se je poškodoval. Ugotovitve pritožbenega sodišča so v nasprotju z listinskim dokaznim gradivom tako glede datuma škodnega dogodka, kot glede same vsebine škodnega dogodka. Skratka, pritožbeno sodišče ni obrazložilo omenjenih odločilnih dejstev, marveč je (glede možnosti poškodbe na nekak drug način npr. zaradi padca pri hoji po spolzkih tleh v žagalnici) pritrdilo sodišču prve stopnje. Iz izvedenih dokazov (listin, izvedenskega mnenja, tožnikove izpovedbe ter iz izpovedb zaslišanih prič in iz fotografij) izhaja, da je tožnik pri delu utrpel raztrganino rotatorne manšete desne rame. Revident v nadaljevanju oporeka dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje ter opozarja, da bi morala tožena stranka dokazati, da ni odgovorna za škodo. Ni jasno, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnjen, ko pa so izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti: tožnik je utrpel škodo pri delu, delodajalec za škodo odškodninsko odgovarja, podana je vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo, dokazana pa je tudi škoda. Izpolnjeni so tudi vsi pogoji za plačilo odškodnine po splošnih pogojih za zavarovanje civilne odgovornosti. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Revizija ni utemeljena. Revident vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v tem, da je v listinah, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, kot datum škodnega dogodka naveden 3.12.1996, pritožbeno sodišče pa je v razlogih zapisalo, da se je nesreča zgodila 6.12.1996. Postopkovno kršitev vidi tudi v tem, ker je v prijavi poškodbe pri delu ugotovljeno, da mu je spodrsnilo v žagalnici, pri padcu pa se je udaril v predel desne rame, medtem ko je pritožbeno sodišče navedlo, da je padel na poti skozi žagalnico. V prijavi poškodbe pri delu je sicer res naveden drug datum (3.12.1996 in ne 6.12.1996, kot je v oklepaju v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe zapisalo pritožbeno sodišče), vendar ta nedoslednost ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe. Značilnost bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč, da sodbe zaradi napak pri pisni izdelavi ni mogoče preizkusiti. Nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, se mora namreč nanašati na odločilna dejstva. Datum škodnega dogodka pa ni odločilno dejstvo, niti ni nujen za razumevanje sodbe in njene obrazložitve. To, da je v prijavi poškodbe pri delu ugotovljeno, da je tožniku spodrsnilo v žagalnici, da je padel ter se udaril v predel desne rame, pa sploh ni v nasprotju s tistim, kar sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Nikjer nista namreč zapisali, da bi iz prijave poškodbe pri delu izhajalo, da je tožnik poškodbo utrpel kako drugače, kot tako, kot je zapisano v tej prijavi. Razen tega ugotovitev, da je tožnik padel, ker mu je spodrsnilo v žagalnici (in se pri tem udaril v predel desne rame), ne nasprotuje ugotovitvi, da ni dokazov, da bi škodo utrpel tako, kot je med postopkom zatrjeval (da ga je pri žaganju na krožni žagi deska odbila tako sunkovito, da je zadel z ramo v kovinski del stroja, oziroma, da je deska z grčo zgrabila njegovo delovno obleko, ga sunkovito potegnila naprej, tako da je izgubil ravnotežje in zaradi spolzkih tal ob stroju padel). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo pritožbeno sodišče "jasno komentirati tisti del pritožbe pooblaščenca tožnika, ki navaja dejstva in okoliščine, iz katerih nedvomno izhaja, da je tožnik utrpel poškodbo 3.12.1996 ob 10.30 uri, na način, kot je to ves čas opisoval ...". Demantirajo ga namreč izčrpni razlogi, ki so zapisani na 4. strani izpodbijane sodbe, s katerimi se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki predstavljajo kritiko dokazne ocene. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), morebitnih nepravilnosti glede ugotovitve dejanskega stanja tudi ni mogoče pretvoriti v kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sledili revidentovim izvajanjem, bi to privedlo do logično nevzdržnega sklepa, da je vsaka nepravilnost pri ugotovitvi dejanskega stanja obenem tudi kršitev procesnega prava in s tem revizijski razlog. Enako velja glede revidentovega očitka zmotne uporabe materialnega prava. Z njim v resnici izpodbija dokazno oceno in odločilno ugotovitev, da ni dokazal škodnega dogodka, s katerim je utemeljeval tožbeni zahtevek. Revizijskemu sodišču zato ne preostane drugo, kot da ponovi to, kar je tožniku pojasnilo že pritožbeno sodišče: Zatrjevanega škodnega dogodka (ki je predpostavka odškodninske obveznosti - prim. prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) tožnik ni dokazal. Zato tudi ni odškodninske odgovornosti. Enako velja glede zahtevka za plačilo zavarovalnine iz sklenjenega nezgodnega zavarovanja za primer invalidnosti in dnevne odškodnine. Glede na to, da druga tožena stranka takega zavarovanja pri prvi toženi stranki ni imela sklenjenega, je tožbeni zahtevek iz tega naslova pač neutemeljen. Ker tako niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).