UPRS Sodba I U 267/2024 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 5 in sodna praksa. 6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2242/45 k.o. ..., na kateri stoji stavba št. 176 k.o. ..., v višini 881,87 EUR (1. točka izreka), odločil še o roku in načinu plačila ter drugih okoliščinah, povezanih z odmero komunalnega prispevka (2. točka).

V obrazložitvi organ ugotavlja, da je Občina Ribnica v letu 2021 v naselju ... zgradila kanalizacijo, za kar je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. S kanalizacijskim omrežjem je bilo opremljeno tudi zemljišče v naselju ..., kjer se nahaja objekt, katerega solastnik je tožnik. Po 222. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) 1 , ki je veljal v času investicije, se v takem primeru po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Enako določa veljavni Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3), 2 po katerem je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je mogoče nanjo priključiti objekt. Znesek komunalnega prispevka je bil izračunan na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica 3 (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

Tožnik zoper odločbo vlaga tožbo. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da naj bi prvostopenjski organ vodil skrajšani ugotovitveni postopek. Nekaterim zavezancem, ne pa tudi tožniku, je poslal dopis z dne 30. 10. 2023 ter informativni izračun in določil rok za odgovor do 7. 11. 2023. Uveljavlja, da bi mu moral organ pred izdajo odločbe zagotoviti pravico do izjave, saj tretji odstavek 234. člena ZUreP-3 dopušča, da zavezanec dokaže, da je dejanska površina objekta drugačna od tiste v uradnih evidencah. Organu očita kršitev pravice do izjave tudi zato, ker se ni izrekel o njegovih navedbah, ki jih je skupaj z drugimi zavezanci uveljavljal v skupinskem ugovoru. Trdi, da se ni mogel izjasniti niti o excel tabeli A. d.o.o. - seznam lastnikov z dne 7. 11. 2023 (v nadaljevanju Seznam) in ugotovitvi, da je bilo kanalizacijsko omrežje predano v upravljanje A. d.o.o. 31. 12. 2022, saj se na to sklicuje šele drugostopenjski organ, ki ga pred izdajo odločbe o tem, da se bo oprl na te podatke, ni seznanil. Opozarja, da iz Seznama ne izhaja, da naj bi bila priključitev možna, ampak naj bi iz njega izhajalo nasprotno, tj., da tožnikov objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje, čeprav naj bi bil po projektu izvedenih del (v nadaljevanju PID) z njim opremljen. Te navedbe naj bi bile neizkazane, nejasne in sporne, pri čemer naj bi mu bil vpogled v Seznam in PID onemogočen, saj tudi nista predložena k drugostopenjski odločbi. Sklicuje se na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Ribnica, iz katerega izhaja, da je priklop obvezen in dovoljen le na podlagi soglasja za priključitev in trdi, da organ ni ugotavljal, ali je bilo soglasje dano. Da je treba izhajati iz pravnomočnega soglasja za priklop, naj bi izhajalo tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018.

Ugovarja še, da se je toženka napačno oprla na ZUreP-2 in ZUreP-3, saj je v času uvedbe postopka veljal le ZUreP-3. Odlok naj bi bil nezakonit, ker ne vsebuje potrebnih podlag in ni transparenten. Uveljavlja tudi, da je arbitrarno in diskriminatorno obravnavan, saj toženka številnim objektom v ureditvenem območju ni odmerila komunalnega prispevka, nekaterim pa je odločbo poslala po izteku dveletnega roka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je na prvi stopnji odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja, da tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ne navaja, da naj bi bili iz uradnih evidenc pridobljeni podatki napačni. Sicer pa se je o obvestilu izjavil. Seznam v postopku naj ne bi bil odločilen, saj naj bi izhajala predvsem iz PID. Navaja še, da plačilo komunalnega prispevka ni vezano na izdajo soglasja za priključitev, saj sta to dve različni zadevi. Trdi, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje v upravljanje komunalnemu podjetju ni bistven. Odlok je po njenem prepričanju zakonit, saj so podlage v skladu z zakonom in Uredbo. Zavrača trditev o neenakopravnem obravnavanju. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 7. 4. 2026 in 15. 4. 2026 vztraja pri tožbenih ugovorih. Nasprotuje temu, da bi toženka in sodišče pomanjkljiv ugotovitveni postopek v nasprotju z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nezakonito sanirala šele v upravnem sporu, s predlaganjem novih listin, ki mu jih je posredovalo šele sodišče. Trdi, da izsek PID v izpodbijani odločbi ni upoštevan kot podlaga za ugotovitev možnosti priklopa in opozarja, da sodišče ne bi smelo presojati tistega, kar ni utemeljeno v izpodbijani odločbi in dopolnjevati ugotovitvenega postopka z izvajanjem dokazov v korist organa. Trdi, da priključitev tehnično ni mogoča brez nesorazmernih stroškov in da negativnega dejstva ne more dokazovati.

Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 31. 3. 2026 in 15. 4. 2026 vztraja pri stališčih iz odgovora na tožbo in se sklicuje na zadevo I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026. Opozarja, da tožnik svojo argumentacijo omejuje na nerelevantno dejstvo, da do priklopa ni prišlo, relevantno pa je, ali je objekt mogoče priključiti na omrežje. Šele v pripravljalni vlogi naj bi pavšalno navedel, da priključitev ni mogoča, pri čemer pa teh navedb ni konkretiziral. PID naj ne bi bil nov dokaz, ampak je sestavni del upravnega spisa. Tudi, če bi sodišče štelo, da gre za nov dokaz, opozarja, da ne uvaja novega dejanskega stanja, saj odločitev temelji na normativnih kriterijih (območje urejanja, obstoj infrastrukture) in ne na tehnični izvedbi priključka.

Na naroku za glavno obravnavo je tožnik še dodal, da ob izdaji odločbe priklop ni bil mogoč zaradi nepravilnih padcev oziroma nivojskih višinskih razlik. Poleg tega naj ne bi bilo jasno, ali je njegov objekt sploh v obračunskem območju novega kanalizacijskega omrežja, saj naj bi na tem območju obstajalo tudi staro. Zato naj ne bi bilo jasno, na katero omrežje naj bi se njegov objekt priključil. Toženka pa je uveljavljala, da so te navedbe prepozne in da naj bi bil tožnik na omrežje tudi že priključen.

V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine v sodnem in upravnem spisu, razen zahteve za pridobitev informacije javnega značaja z dne 16. 11. 2023 in odgovora Občine Ribnica z dne 10. 1. 2024, saj gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1). Iz istega razloga je zavrnilo dokaz z vpogledom v izpis PISO z označenim potekom komunalnega voda - novogradnje, skupaj z označitvijo, katerim stavbam občina ni odmerila komunalnega prispevka oziroma katerim stavbam je odpremila odločbe šele 14. 12. 2023. Poleg tega to, ali je bil drugim zavezancem v oskrbnem območju komunalni prispevek odmerjen, za odločitev ni pomembno. Nadalje je zavrnilo dokaz z vpogledom v spletno stran, na kateri je bil objavljen predlog novega odloka. Vsebina predloga in niti vsebina novega odloka namreč za odločitev nista pravno relevantni. Zavrnilo je tudi predlog, naj toženki naloži, da predloži odločbo o odmeri komunalnega prispevka za nepremičnino ID znak ... 2271/2, gradbeno dovoljenje za izgradnjo kanalizacije in PID skupaj z objekti, ki so ali bi morali biti priključeni na omrežje, s katerimi tožnik dokazuje, da vsem zavezancem komunalni prispevek ni bil (pravočasno) odmerjen, saj te listine za odločitev niso pomembne. Sodišče je vpogledalo le tisti del PID, ki se nanaša na del komunalne opreme, kjer se nanjo priključi tožnikov objekt, ki je v upravnem spisu in na katerega se sklicuje drugostopenjski organ. Kaj je z ostalimi objekti, tj. ali so že bili komunalno opremljeni s kanalizacijo ali pa se šele opremljajo in ali jim je toženka zaračunala komunalni prispevek ali ne, za odločitev o tem, ali je komunalni prispevek dolžan plačati tožnik, ni pomembno.

Tožnik je nasprotoval temu, da bi sodišče upoštevalo PID in Seznam, ki naj bi bila predložena naknadno. Sodišče je v te listine vpogledalo in ugotovilo, da za odločitev niso odločilne, kar bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z očitki o kršitvah pri vodenju upravnega postopka sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tožniku z navadno pošto poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izračun komunalnega prispevka". V njem ga obvešča, da bo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po 234. členu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek. Seznanja ga s predpisi, ki so pravna podlaga za to, z merili, enačbo za izračun, površino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti. Naveden je tudi izračun višine. Pozval ga je, naj morebitne pripombe sporoči najkasneje do 7. 11. 2023. Že iz same vsebine dopisa izhaja, da ne drži, kar navaja drugostopenjski organ, tj., da naj bi šlo le "za obvestilo", ker da naj bi bil voden skrajšani postopek po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Ni šlo za skrajšani, ampak za ugotovitveni postopek. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za vodenje skrajšanega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3 pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Tožnik trdi, da poziva ni prejel. Ker toženka ne trdi drugače, sodišče šteje to trditev za nesporno. Zato je kršitev pravice do izjave izkazana. Kršitev pravice do izjave na prvi stopnji pa je opravičen razlog za to, da se nova dejstva in dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi. V tretjem odstavku 239. člena ZUP je namreč določeno, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, mora pa obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Glede na to je drugostopenjski organ pravilno obravnaval vse, tudi nove pritožbene trditve, tj. ni štel, da je tožnik z njimi prekludiran. Zato kršitev, ki jo je storil prvostopenjski organ, ni razlog za odpravo odločbe.

Sodišče se tudi strinja s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval tožnikovih navedb iz "skupinskega" ugovora na informativni izračun, v katerem so uveljavljali neenakopravno obravnavanje zavezancev, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3. 4 Vendar je razloge prvostopenjske odločbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena, prvi odstavek 251. člena ZUP), ki je te ugovore obravnaval in jih kot neutemeljene zavrnil, s čimer je bila kršitev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.

Drži tudi, da je šele drugostopenjski organ, ko je odgovarjal na pritožbene očitke, da prvostopenjski organ ni izkazal pogojev za obračun komunalnega prispevka, navedel, da je pogoj zgrajene komunalne opreme izpolnjen s tem, ko je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje in zato ni pomembno, kdaj je bila infrastruktura predana v upravljanje. Nadalje je utemeljil, da je občina pri ugotavljanju možnosti priklopa izhajala iz PID, ki je bil podlaga za pridobitev uporabnega dovoljenja. Ugotovil je, da iz Seznama, ki ga je organu poslala A. d.o.o., sicer izhaja, da tožnikov objekt na kanalizacijsko omrežje še ni bil priključen, vendar po njegovi presoji za odmero zadošča, da je priključitev objekta mogoče izvesti in ni treba, da bi bila tudi že dejansko izvedena. Pojasnil je, da s tem v skladu z določili ZUP dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe.

V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 5 in sodna praksa. 6 Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

Tožnik zastopa stališče, da v obravnavani zadevi pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni upoštevan in ker naj bi mu šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče pa je neutemeljeno.

Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po Zakonu o prostorskem načrtovanju; v nadaljevanju ZPNačrt in ZUreP-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu, 7 na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje, ki je del predpisa, torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Toženka bi se tako namesto na PID lahko oprla na to, da se sporni objekt nahaja v oskrbnem območju.

Skladno z zakonom pa je zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti.

V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

Sodišče ugotavlja, da tožnik tega, da priklop ni mogoč, v postopku na prvi stopnji ni mogel uveljavljati, lahko pa bi to storil v pritožbi zoper odločbo. Vendar v pritožbi ni zatrjeval, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne), ampak je trdil, da izpodbijana odločba ni obrazložena, ker se organ o tem, ali je priklop možen, ni izrekel . Posledično je drugostopenjski organ, ko je na to odgovarjal, zapisal, da to v odločbi res ni navedeno, vendar izhaja iz podatkov organa, tj. iz Seznama, predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Tožniku glede na naravo samega ugovora nedvomno ni bilo onemogočeno, da če priklop objekta na kanalizacijo ni možen, to navede in predlaga dokaze v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Tega mu opustitev vročitve Seznama in izseka PID, na katera se opira drugostopenjski organ, ni preprečevala. Sodišče bi zaradi dopolnjenih razlogov odločbe nove tožbene trditve in dokaze obravnavalo, saj so za to v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. V primeru, če bi bile trditve take, da bi terjale ugotavljanje dejanskega stanja, bi odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnika, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč, in razloge, zakaj ne, da je potem dokazovanje teh, pozitivnih dejstev mogoče.

Tožnik pa niti v tožbi ni uveljavljal, da priključitev njegovega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča, in ni pojasnil, zakaj ne. Navajal je namreč, da je iz Seznama razvidno , da njegov objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje (kar sploh ni sporno), čeprav naj bi bilo po PID-u z njim opremljeno, in da mu je bil vpogled v Seznam in PID onemogočen ter da tudi nista bila priložena drugostopenjski odločbi, zato se o tem ne more izreči. Nadalje je trdil, da bi se morala toženka izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev in, da naj bi se sodišče v sodbi I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018 že izreklo, da je treba pri presoji, ali se tožnik lahko priključi na javno kanalizacijo, izhajati iz soglasja za priključitev, ki ni bilo dano.

Glede na navedeno je v obravnavanem primeru očitana procesna kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu po presoji sodišča mogoča. Tožnik je namreč imel možnost, da se o Seznamu in izseku iz PID izjavi v upravnem sporu.

Tega ne spremeni tožnikovo sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 in X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njegovih trditev, da naj bi sodišče skušalo nezakonito sanirati pomanjkljiv postopek toženke, ne podpirata. Nasprotno. V zadevi X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve, odločiti na glavni obravnavi, pri čemer je v 15. točki celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v zadevi X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021 je šlo za to, da je sodišče listino in vročilnico, o kateri naj se tožeča stranka ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave.

Ker se del PID, ki se nanaša na območje, kjer je tožnikov objekt, in Seznam, nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnika, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njimi dopolnjevala dejansko stanje. Iz Seznama izhaja zgolj eno dejstvo, ki niti ni relevantno in med strankama sploh ni sporno, tj., da tožnikov objekt na omrežje (še) ni priključen. Kadar neko dejstvo ni relevantno ali ni sporno, organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo listin upravnega spisa, ki obstoj tega dejstva dokazujejo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj bi se toženka lahko sklicevala na vključenost 0bjekta v oskrbno območje. Seveda pa je imel tožnik po 82. členu ZUP pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to zaprosil in da bi organ tako zahtevo zavrnil. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožniku posredovalo izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej pisno izjavi že pred narokom za glavno obravnavo.

Že iz doslej povedanega izhaja, da ne drži niti, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar naj bi morala ugotoviti toženka, pri čemer tožniku soglasje naj ne bi bilo izdano. Tožnik trdi, da naj bi taka razlaga izhajala tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar niti ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to, zakaj ne, podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem, kot to neutemeljeno trdi tožnik.

Tožnik je šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2026 navedel, da ugovarja pavšalni ugotovitvi, da naj bi bila priključitev njegovega objekta na omrežje mogoča, saj tega zgolj dejstvo, da je bila infrastruktura zgrajena, ne dokazuje. Zatrdil je, da priključitev tehnično ni mogoča brez nesorazmernih stroškov in da negativnega dejstva ne more dokazovati. Predloženi PID naj bi bil nečitljiv in naj ne bi prikazoval specifične situacije na zasebni parceli. Nadalje je (šele) na glavni obravnavi zatrdil, da naj bi bile nepremostljive tehnične ovire v višinski razliki med javnim vodom in iztokom iz njegovega objekta, tj. v neustreznem padcu. Na naroku je dodal še, da naj ne bi bilo razčiščeno, ali se njegov objekt sploh nahaja v oskrbnem območju. To je utemeljeval s tem, da naj bi bila v naselju ... poleg nove infrastrukture tudi stara, kar naj bi toženka priznala s tem, ko je navedla, da nekaterim objektom ni zaračunala komunalnega prispevka, ker so ti priključeni na staro kanalizacijo. Ker njegov objekt meji na te objekte, po njegovem prepričanju ni jasno, ali do njegovega objekta sploh poteka novo kanalizacijsko omrežje, tako da ni jasno, na katero naj bi se priključil.

Sodišče teh ugovorov ne presoja. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. 8 Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. 9 Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo. Ker te, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novih tožbenih razlogov tudi ne more biti relevantno, ali je imel tožnik za zamudo morebitne upravičene razloge. 10

Pri tem pa sodišče še pripominja, da je tudi v vlogi z dne 7. 4. 2026 uveljavljen ugovor povsem pavšalen. Tožnik je šele na naroku navedel, da naj bi do nezmožnosti priklopa prišlo zaradi neustreznih višinskih razlik, medtem ko je v vlogi navajal, da višinskih razlik ne prikazuje PID, zaradi česar naj ne bi izpolnjeval dokaznega standarda iz 161. člena ZUreP-3. Dokazov za svojo trditev tudi na naroku ni predlagal. Na ta način zavezanci dokaznemu bremenu ne morejo zadostiti, celo če ugovore uveljavljajo pravočasno. V zvezi s tožnikovimi ugibanji, na katero omrežje naj bi se njegov objekt sploh priključil, pa sodišče zgolj opozarja, da napačno razume predpis. Izboljšanje opremljenosti po ZUreP-3 ne pomeni, da je dolžan komunalni prispevek plačati tisti lastnik objekta, ki se namesto na "star komunalni vod priključi na novega". Iz tretjega in petega odstavka 232. člena ZUreP-3 jasno izhaja, da če so bili nekateri objekti že priključeni na (katerikoli) kanalizacijski komunalni vod, kar pomeni, da so komunalni prispevek že plačali, slednjega niso dolžni plačati (ponovno), čeprav bi občina zgradila novo komunalno infrastrukturo iste vrste. Drugostopenjski organ v svoji odločbi pravilno navaja, da s stališča citirane zakonske določbe izboljšanje opremljenosti v takem primeru ne nastopi.

Za tožnika je sporna tudi uporaba prava. Trdi, da naj bi organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 in da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži. Toženka je namreč brez dvoma odločala na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Tožnik sicer trdi, da naj bi bila razlika v tem, da je 243. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj za obračun komunalnega prispevka, tj. možnost priključitve objekta na komunalno opremo, kar naj po ZUreP-2 ne bi bilo pogoj. Vendar to ne drži. Da je bila možnost priključitve pogoj za obračun komunalnega prispevka tudi pred ZUreP-3, izhaja iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), 11 tudi sodna praksa. 12

Za tožnika je nadalje sporna zakonitost Odloka. Trdi, da v njem ni podlage oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe. Nezakonito naj bi bilo tudi, da Odlok ne določa formule za izračun, ampak se sklicuje na Uredbo, drugostopenjski organ pa na Elaborat. Odlok naj bi bil netransparenten in zato v nasprotju z načelom zakonitosti, jasnosti, natančnosti in določnosti.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar pa sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnjo zavezanca. Bistveno torej je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe, in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero, ker naj bi sodišče v zadevi I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021 zavzelo stališče, da se lahko komunalni prispevek po uradni dolžnosti odmerja le, če je to v odloku izrecno navedeno, kar naj v spornem Odloku ne bi bilo določeno. V zadevi I U 1921/2019 je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi I U 212/2021 zapisalo, da citirana odločba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

V zadevi je sporno tudi sklicevanje toženke oziroma Odloka na Uredbo, saj tožnik trdi, da je odmera komunalnega prispevka brez podlag nedopustna, s sklicevanjem na drug predpis pa naj podlage v Odloku ne bi bile določene. To utemeljuje s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020. V tem upravnem sporu obravnavana situacija pa je bistveno drugačna od tiste, ki jo je v sodbi X Ips 26/2019 oziroma prvotni sodbi X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013 obravnavalo Vrhovno sodišče. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožniku. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.

Tožnik toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ki naj bi bilo v tem, da toženka v roku iz šestega oziroma sedaj sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka. Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje. 13 Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.

Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ur.l. RS št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.

2 Ur.l. RS št. 199/21, 18/23-ZDU-10, 78/23-ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25- odl. US.

3 Ur.l. RS 107/2020.

4 Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.

5 Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.

6 Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.

7 Uredba oskrbno območje sicer poimenuje območje opremljanja. Po vsebini gre za isti institut.

8 Prim. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, I Up 186/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2023 z dne 14. 1. 2026.

9 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.

10 Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 ne izhaja.

11 Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).

12 Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017, III U 12/2019 z dne 20. 2. 2023, II U 326/2015 z dne 12. 1. 2017 in druge.

13 Z novelo ZUreP-3D je bil rok podaljšan na 4 leta.