UPRS Sodba I U 279/2024-28 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2, v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3, vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

[OBRAZLOŽITEV]

Povzetek upravnega postopka

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2226/49, ..., na kateri stoji stanovanjska stavba št. 1141, ..., odmeri komunalni prispevek v skupni višini 1.569,32 EUR (1. točka izreka), določil rok in način plačila ter še odločil, da stroški postopka niso nastali (2. in 3. točka izreka).

V obrazložitvi je navedel, da je Občina Ribnica pridobila gradbeno dovoljenje za izgradnjo komunalne infrastrukture (kanalizacija in druga infrastruktura) v naselju ... dne 25. 10. 2018, uporabno dovoljenje pa 12. 11. 2021. V sklopu izvedene investicije se nahaja tudi zemljišče tožnice s stavbo. V času izdaje uporabnega dovoljenja veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) je določal pravico občine do odmere dodatnega komunalnega prispevka (151., 222. člen). Enako določa veljavni Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3). Podlago za odmero komunalnega prispevka predstavljata Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje občine Ribnica (Odlok) in Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba). Pri obračunu komunalnega prispevka je organ upošteval kanalizacijsko omrežje, podatke za izračun pa je pridobil iz uradnih nepremičninskih evidenc.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice in odločil o stroških postopka.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z ugovorom zastaranja je tožnica navedla, da toženka ni navedla konkretne številke upravnega akta uporabnega dovoljenja, ne izdajatelja in ne časa izdaje, le datum pridobitve in za kakšno vrsto akta je šlo. Dvoletni rok za odmero je tako iztekel. Iz odločbe tudi ni razvidno, na kakšen način so bila pri izračunu komunalnega prispevka upoštevana nepovratna sredstva v višini 218.606 EUR, četudi se drugostopenjski organ pri tem sklicuje na prvi odstavek 5. člena Odloka in 22. člen Uredbe. Odločitve tako ni mogoče preizkusiti. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbi odpravi ter postopek ustavi, tožnici povrne stroške upravnega postopka ter naloži toženki povrnitev njenih stroškov sodnega postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnica ne prereka pravilnosti uporabljenih podatkov. Odločitev je mogoče preizkusiti. Do zastaranja tudi ni prišlo. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka.

Tožnica je sodišču posredovala še pripravljalno vlogo z odločbo, ki ji je bila posredovana na podlagi zahteve za dostop do informacije javnega značaja, iz katere je razvidno, da je toženka zaradi zastaranja odpravila prvostopenjsko odločbo, saj je dvoletni rok za izdajo odločbe potekel 12. 11. 2023. S tem je prišlo do neenake obravnave. Predlagala je, da sodišče te nove okoliščine in dokaz upošteva pri odločitvi.

Toženka je v pripravljalni vlogi opozorila, da je dejstvo, ki ga uveljavlja tožnica, nastalo že pred vložitvijo tožbe. Gre tudi za dejstvo, ki ni obstajalo v času izdaje odločanja na prvi stopnji, zato se ne more upoštevati. S tem ni izkazana diskriminatorna obravnava zavezancev. Z nadaljnjo vlogo je opozorila še na sodbo, I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026.

Glavna obravnava in dokazni postopek

Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo 4. 6. 2026, ki sta se ga udeležili obe stranki: tožnica osebno in toženka po svojem pooblaščencu.

Tožnica je še v zvezi s pripravljalno vlogo glede odločbe drugostopenjskega organa z dne 30. 1. 2024 in neenakopravne obravnave zavezancev dodala, da je izpodbijano odločbo prejela šele 28. 11. 2023. V uvodu odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na ZUreP-2, kot tudi na ZUreP-3, pri čemer ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen. V času od izdaje gradbenega dovoljenja do izdaje uporabnega dovoljenja, kljub temu, da je minilo veliko časa, toženka zavezancev ni obvestila o svoji nameri. Povedala je še, da je za priklop na priključek porabila 4.500 EUR, pred tem je sama investirala v greznico, s katero je tudi imela veliko stroškov, nato pa jo je morala zaradi priklopa na javni priključek zasuti, dodatne stroške je imela še z ureditvijo površine spredaj pred hišo, vključno s podrtjem dela škarpe in robnikov.

Toženka je navedla, da navedbe tožnice, podane na naroku, niso pravno relevantne, podane so tudi prepozno. Zadeva ni zastarala. Do diskriminacije ni prišlo. Ni spora o tem, da tožnica danes ni priključena na omrežje, torej je v trenutku odmerne odločbe obstajala vsaj možnost priklopa.

V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v izpodbijano odločbo, drugostopenjsko odločbo in ostale listine upravnega spisa.

Sodišče je, sledeč drugemu odstavku 287. 1 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo dokazni predlog tožnice: vpogled v odločbo, št. 354-0121/2023-3 z dne 30. 1. 2024. Gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe, sodišče pa presoja dejansko in pravno stanje izpodbijane odločbe v času njene izdaje (6. člen ZUP).

Tožnica je zavrnitvi dokaznega predloga ugovarjala, ker gre po njenem mnenju za isto investicijo, ista sredstva, zato ni jasno, kako je v podobnih določenih primerih prišlo do zastaranja, v drugih pa ne. Takih odločb je bilo izdanih še več.

Sodišče ugovor tožnice zavrača iz zgoraj povedanih razlogov.

Odločitev in razlogi sodišča

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V tem primeru je predmet presoje sodišča odločitev prvostopenjskega organa (ki ji je pritrdil tudi drugostopenjski organ) o odmeri komunalnega prispevka tožnici v višini 1.569,32 EUR zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2226/49, na kateri stoji stavba št. 1141, vse ... .

Odločitev o odmeri je prvostopenjski organ sprejel na podlagi ZUreP-3.

Tožnica trdi, da ni jasno, kateri zakon je bil uporabljen glede na v uvodu odločbe navedena ZUreP-2, kot ZUreP-3, torej smiselno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava 2 . Drži, da je v uvodu odločbe (po navedbi Zakona o urejanju prostora) v oklepaju najprej navedena številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-2 (tj. št. 61/17), v nadaljevanju pa številka Uradnega lista, v katerem je bil objavljen ZUreP-3 (tj. št. 199/21), vendar je bilo v zadevi nedvomno odločeno po ZUreP-3. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi povzel tudi določbe ZUreP-2, vendar je v zvezi s tem le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pudaril, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

V 234. členu ZUreP-3 je določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje (četrti odstavek 161. člena ZUreP-3).

V drugem odstavku 161. člena ZUreP-3 pa je definirana komunalna oprema zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, in sicer enako kot v 234. členu ZUreP-3.

Prvostopenjski organ je v svoji odločbi navedel, na podlagi česar je zaključil, da so pogoji za odmero KP v obravnavanem primeru podani, in sicer, da je bila zgrajena komunalna infrastruktura (kanalizacija in druga infrastruktura v naselju ...), za katero je bilo toženki izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-114/2018-11 z dne 25. 10. 2018, s strani Upravne enote Ribnica, da je bila investicija izvedena leta 2021, toženka pa je uporabno dovoljenje, št. 351-235/2021-9, pridobila 12. 11. 2021.

Tožnica ugovarja, da odločitve organa v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker ni navedena konkretna številka upravnega akta uporabnega dovoljenja, ne izdajatelja, ne časa izdaje, le datum pridobitve in za kakšen akt je šlo.

Kot že povzeto zgoraj, je navedena tudi številka upravnega akta (št. 351-235/2021-9), datum izdaje je tudi razviden (tj. 12. 11. 2021), izrecno res ni navedeno, da je izdajatelj akta (tudi) Upravna enota Ribnica, vendar je iz teksta tega odstavka (obrazložitev, str. 1, prvi odstavek) nedvomno mogoče razbrati, da je izdajatelj uporabnega dovoljenja tudi Upravna enota Ribnica. Ta ugovor tožnice zato sodišče zavrača.

Tožnica tudi ugovarja, da iz odločbe ni razvidno, kako so bila pri izračunu KO upoštevana nepovratna sredstva v višini 218.606,00 EUR.

Iz prvostopenjske odločbe razlogi s tem v zvezi res ne izhajajo, vendar je ta ugovor vsebinsko obravnaval drugostopenjski organ in ga tudi obrazložil, kar je mogel in smel (tretji odstavek 248. člena in prvi odstavek 251. člena ZUP). Sodišče se pri tem v celoti in v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, navedene na str. 6, tretji odstavek (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), saj tožnica s tem v zvezi konkretnih ugovorov nima. Zgolj sklicevanje na prvi odstavek 5. člena Odloka in 22. člen Uredbe, brez izrecne opredelitve, na kakšen način so ti razlogi toženke v nasprotju z navedenima določbama, za vsebinski preizkus ugovora ne zadošča. Ob tem sodišče še dodaja, da je bilo tožnici to pojasnjeno že pred vložitvijo pritožbe s strani prvostopenjskega organa dne 1. 12. 2023.

Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ker je v določenih primerih odmera komunalnega prispevka 3 zastarala.

Rok za izdajo odločbe o odmeri KP zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča je v obravnavanem primeru začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

Ali je odmera komunalnega prispevka v določenih primerih zastarala, četudi gre za isto investicijo in ista sredstva (kot to navaja tožnica), v tej zadevi ni pravno relevantno.

Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ni (pravočasno) odmerila in je odmera torej zastarala, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju tako morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more vplivati.

Tožnica je na naroku uveljavljala tudi, da so ji že pri investiciji v greznico nastali visoki stroški, visoke stroške v višini 4.500,00 EUR pa je imela tudi zaradi priklopa na javni priključek (zasutje greznice, tudi ureditev površine pred hišo, vključno s podrtjem dela škarpe in robnikov).

Te navedbe so podane prepozno, hkrati so glede na predmet spora nerelevantne.

Gre namreč za navedbe o dejstvih, ki jih mora tožnik navesti v roku za vložitev tožbe v upravnem sporu (28. člen ZUS-1), tj. v roku 30 dni od vročitve akta, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji izpodbijanega upravnega akta končan. Tako izhaja tudi iz 30. člena ZUS-1, po katerem mora med drugim tožnik v tožbi navesti vse razloge, zakaj toži. Ne glede na povedano sodišče še dodaja, da te navedbe tudi niso relevantne, upoštevajoč predmet spora, tj. ali so v tem primeru bili podani pogoji za odmero KP, za kar je sodišče presodilo, da so bili.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice, po tem, ko tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil.

2 Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklep, X Ips 40/2022 z dne 13. 9. 2023) lahko tožnik do konca glavne obravnave uveljavlja kršitve materialnega prava, zato sodišče te navedbe, kljub temu, da so bile podane na naroku za glavno obravnavo, vsebinsko obravnava.

3 Kot je veljalo v času izdaje izpodbijane odločbe v šestem odstavku 234. člena ZUreP-3, je bilo treba komunalni prispevek na tej podlagi odmeriti najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča ali najpozneje v dveh letih od priključitve objekta na javno omrežje, pri čemer začne rok teči z dnem pridobitve uporabnega dovoljenja ali z dnem, na katerega je zgrajena komunalna oprema predana v upravljanje, če za gradnjo komunalno opreme ni predpisano gradbeno dovoljenje.