UPRS Sodba I U 1789/2023-20 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ni mogoče reči, da je tožnik kot kupec sporni solastniški delež nepremičnin pridobil po vrednosti 55.000 EUR, če je pa zanj vendar ponudil izklicno ceno 38.500 EUR in bil s tako ponujeno ceno na dražbi uspešen. To, da se je naknadno štelo, da je tožnik kot upnik bil poplačan do zneska 55.000 EUR, pa je po presoji sodišča pravna posledica, ki je v smislu davčne obravnave z davkom na kapitalski dobiček kasnejša in ločena od trenutka pridobitve kapitala in njegove tedanje nabavne vrednosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ po uradni dolžnosti tožniku na podlagi vložene napovedi odmeril dohodnino od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine v znesku 2.478,75 EUR, ki mu jo je tudi naložil v plačilo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja med drugim, da je tožnik za del odsvojene nepremičnine v napovedi navedel vrednost ob pridobitvi v višini 55.000 EUR, davčni organ pa je v postopku v tej zvezi ugotovil, vrednost ob pridobitvi v nižji višini, to je 38.500 EUR. Glede tega izhaja iz obrazložitve, da je bila vrednost določena tako, kot je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 1. 6. 2021, od koder izhaja, da je tožnik za kupnino 38.500 EUR postal lastnik polovice predmetnih nepremičnin. Tožnik se sicer s tem ne strinja in se opira na določbe 200.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter navaja vrednost tega dela nepremičnine v višini 55.000 EUR. Vendar pa se v konkretni zadevi glede odmere davka ugotavlja nabavno vrednost nepremičnine in ne višina kupnine, ki je bila za tako ugotovljeno vrednost nepremičnine dejansko plačana. O navedenem je davčni organ tožnika seznanil in tožnik je podal pripombe v zadevi ter vztrajal, da je sporne nepremičnine kupil s terjatvijo v višini 55.000 EUR in da se šteje, da je s tem poplačan do vrednosti solastniškega deleža, to je do prej omenjenega zneska. Glede teh pripomb davčni organ navaja, da drži, da se je iz prejete kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnin na javni dražbi, terjatev do dolžnika le delno poplačala, vendar pa se v konkretni zadevi ugotavlja nabavna vrednost nepremičnine in ne višina kupnine, ki je bila plačana.

Drugostopenjski davčni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da je tožnik vložil napoved v zvezi z odsvojitvijo nepremičnine do celote, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, zemljišče, na katerem je možno graditi, in druga zemljišča v Zagorju ob Savi. Polovico tega je tožnik pridobil 18. 9. 2019 s sodno odločbo, drugo polovico pa s sodno odločbo 26. 10. 2020. Tožnik je sporen del nepremičnin pridobil s sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 1. 6. 2021. Ko zavezanec nepremičnine ne pridobi na podlagi pogodbe, se za nabavno vrednost šteje vrednost v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Sicer drži, kot trdi tožnik, da je predmetne nepremičnine pridobil s sodno odločbo, kupnina, ki v konkretnem primeru predstavlja vrednost kapitala ob pridobitvi, je bila določena s sklepom, ki ga je tožnik predložil, ker pa je iz sklepa razvidna vrednost, ki je predstavljala kupnino, predstavlja sklep dokaz, iz katerega izhaja vrednost v času pridobitve in se morebitna drugačna tržna vrednost ne presoja. Pri odmeri davkov od premoženja je relevantna nabavna vrednost ob pridobitvi, to je vrednost, za katero je zavezanec pridobil nepremičnino v konkretnem postopku, ne pa morebitna tržna vrednost nepremičnine v času pridobitve. Tako je iz sklepa z dne 1. 6. 2021, ki je v zadevi ustrezno dokazilo, razvidno, da je tožnik sporen del nepremičnin pridobil po nabavni vrednosti, to je kupnina v višini 38.500 EUR, kar je bilo pravilno ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Drži, da predmetna kupnina ni zadoščala za poplačilo tožnikove terjatve, vendar to ni predmet tega ugotovitvenega postopka in ni relevantno pri ugotavljanju nakupne vrednosti za odmero davka od dobička. Prvostopenjski organ je pri ugotavljanju nabavne vrednosti spornega dela nepremičnin upošteval vrednost, ki izhaja iz sklepa, ter ni ugotavljal tržne vrednosti nepremičnin, ki jo tožnik dokazuje s cenitvijo z dne 31. 3. 2018, v kateri je sodna cenilka tržno vrednost polovičnega deleža ocenila na 55.000 EUR. Tržna vrednost ni podlaga za ugotavljanje vrednosti nepremičnine ob pridobitvi, temveč je podlaga nabavna vrednost, ki izhaja iz sklepa, ki je v konkretnem primeru ustrezno dokazilo.

Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da se tožniku davek ne odmeri, oziroma, podredno, naj jo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Navaja, da je prvo polovico sporne nepremičnine pridobil za denarno nakazilo v višini 35.000 EUR, drugo, tj. sporno polovico pa za kupnino (terjatev) v višini 55.000 EUR, skupaj torej 90.000 EUR. FURS zgrešeno zaključuje, da se je v predmetnem primeru terjatev dolžnika poplačala le delno, pri čemer terjatve ni mogoče upoštevati kot strošek v smislu določbe 7. odstavka 98.

člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh‑2). Vprašanje deleža poplačila terjatev upnika namreč ni relevantno. Pri spornem solastniškem deležu je treba kot nabavno vrednost upoštevati najmanj znesek terjatve tožnika, ki je v posledici nakupa prenehala (55.000 EUR). Premoženje tožnika se je torej zmanjšalo zaradi nakupa spornega deleža za 55.000 EUR in ne zgolj za 38.500 EUR, kot to zmotno ugotavlja FURS. Tožnik je nepremičnine pridobil v okviru izvršilnega postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah pod številko ..., ki je imela še pristopljeno zadevo ... .

Tožnik tek izvršilnega postopka podrobno opiše in navaja, da je za izvršbo na sporni solastniški delež do polovice nepremičnine v lasti dolžnice A.A. bila izdelana cenitev na dan 31. 3. 2018, iz katere izhaja, da tržna vrednost solastniškega deleža znaša 46.600 EUR, po pripombah pa je sodna cenilka vrednost na dan 31. 3. 2018 popravila na 55.000 EUR. V zvezi s tem je sodišče izdalo sklep o ugotovitvi vrednosti z dne 3. 10. 2018, s katerim je to vrednost ocenilo na 55.000 EUR. Ob upoštevanju cenitve za preostalo polovico v višini 70.000 EUR, je celotna nepremičnina na podlagi cenitev in pravnomočnih sklepov izvršilnega sodišča vredna 125.000 EUR.

Tožnik je prvi solastniški delež kupil z nakazilom kupnine v višini 35.000 EUR, drugi, sporni solastniški delež pa s terjatvijo v višini 55.000 EUR. Iz sklepa izvršilnega sodišča z dne 1. 6. 2021 izhaja, da se šteje, da je dolžnik poplačan do vrednosti solastniškega deleža, ki se je prodajal v tem izvršilnem postopku, to je do 55.000 EUR. V predmetnem primeru je bil kapital pridobljen brez pogodbe, posledično pa se za nabavno vrednost šteje vrednost v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili. Zato je zaključek, da se vrednost nepremičnine določi na podlagi vrednosti, ki je razvidna iz sklepa z dne 1. 6. 2021, nepravilen in navedeni sklep ne predstavlja ustreznega dokazila.

Iz tega sklepa ne izhaja vrednost spornega solastniškega deleža, zato je v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Vrednost tega deleža izhaja iz cenitve sodne cenilke, ki vrednost ocenjuje na 55.000 EUR. Posledično je tudi izvršilno sodišče v sklepu o ugotovitvi vrednosti z dne 3. 10. 2018 sprejelo to vrednost in to vrednost bi moral v okviru postopka izdaje izpodbijane odločbe upoštevati tudi prvostopenjski organ. Tudi ne drži, da je tožnik za kupnino v višini 38.500 EUR postal lastnik spornega solastniškega deleža.

Če upnik ali z njim povezana oseba kupi nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti, pridobljena kupnina pa ne bi zadostovala za popolno poplačilo, se šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine (200.a člen ZIZ). Ker bi tožnik kot upnik sporni delež kupil za ceno 38.500 EUR, ki bi bila nižja od ugotovljene vrednosti 55.000 EUR, se pri poplačilu tožnika kot upnika šteje, da bil poplačan do višine ugotovljene vrednosti 55.000 EUR. Tožnik je torej na podlagi citirane določbe plačal 55.000 EUR, česar ne more spremeniti, da za ta del nepremičnine ni bil opravljen denarni tok, temveč je tej v tej višini prenehala terjatev tožnika, tožnikovo premoženje se je torej zmanjšalo za 55.000 EUR in je treba nabavno ceno upoštevati v tej višini.

Tudi ne drži, da bi tožnik poudarjal, da bi morala biti glede na okoliščine vrednost nepremičnine ob pridobitvi višja, češ da jo je bil primoran kot upnik sam kupiti po nižji vrednosti. Prav tako so zgrešene ugotovitve, da se ugotavlja nabavna vrednost nepremičnine, ne pa višina kupnine, ki je bila dejansko plačana. V tem delu je izpodbijana odločba kontradiktorna in je ni mogoče preizkusiti. V postopku odmere davka od dobička je treba upoštevati cenitve sodnega cenilca, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse, niti iz prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe pa ne izhaja, da vrednost nepremičnin ob pridobitvi na podlagi cenitev ne bi ustrezala primerljivi tržni ceni kapitala v času pridobitve.

V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na listine iz izvršilnih postopkov, ki jih predloži.

Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik je z naknadno vlogo po pozivu sodišča predložil še sklep o domiku v zadevi ... (s pojasnilom, da ločen sklep o domiku v zadevi ... ni bil izdan) ter sklep o izročitvi z dvema dopolnilnima sklepoma v zadevi ... .

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v listine, ki jih je predložil tožnik, in sicer: sklep o izvršbi ... z dne 10. 8. 2017 (A11), sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin ... z dne 3. 10. 2018 (A15), sklep o domiku ..., pristopljena ... z dne 21. 3. 2019 (A20), sklep o delni oprostitvi položitve kupnine ... z dne 18. 9. 2019 (A16), sklep o izročitvi nepremičnin ... z dne 26. 10. 2020 (A21), sklep o poplačilu ..., pristopljena ... z dne 15. 12. 2020 (A18), sklep o poplačilu ... z dne 1. 6. 2021 (A17), dopolnilna sklepa iz ... (A22, A23); cenitveno poročilo na dan 31. 3. 2017 v zadevi ... (A12), cenitveno poročilo na dan 31. 3. 2018 v zadevi ... (A13), odgovor cenilke na pripombe v zadevi ... z dne 11. 6. 2018 (A15). Kot nepotreben pa je bil zavrnjen vpogled v ostale tožbi priložene listine, in sicer tiste, ki se nanašajo na upravni oz. davčni postopek, ki je tekel pred tem upravnim sporom (A4-A9 in A19, tj. pritožbo tožnika, pripombe tožnika, drugo korespondenco med tožnikom in davčnim organom), ter izpiske iz zemljiške knjige (A10, A12 in A14). Glede teh listin med strankama ni nobenega spora, zato so za odločitev sodišča nepotrebne.

Tožba ni utemeljena.

Najprej je treba kronološko nanizati dogodke, na podlagi katerih je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah, ki jih je naknadno odsvojil, vsled česar je bila izdana izpodbijana odmerna odločba:

- s sklepom o izvršbi ... z dne 10. 8. 2017 (A11) v zadevi tožnika kot upnika zoper dolžnika A.A. in B.B. je sodišče dovolilo izvršbo tudi z zaznambo v zemljiški knjigi pri nepremičninah v lasti A.A., in sicer do v zemljiški knjigi vknjiženega deleža;

- s sklepom o ugotovitvi vrednosti nepremičnin ... z dne 3. 10. 2018 (A15) je bila ugotovljena vrednost dela predmetnih nepremičnin, tj. vrednost polovičnega deleža na dan 31. 3. 2018 v višini 55.000 EUR;

- s sklepom o domiku z dne 21. 3. 2019 v zadevi ..., h kateri je bil pristopljena tudi ... (A20), je sodišče predmetne nepremičnine domaknilo tožniku kot najboljšemu ponudniku; iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik za nakup plačal varščino 12.500 EUR in ponudil izklicno ceno 73.500 EUR, njegova ponudba pa je bila edina in zadnja; po pojasnilu tožnika v zadevi ... sklep o domiku ni bil posebej izdan, saj se sklep o domiku v zadevi ... nanaša na celotne nepremičnine in ne le na posamezna solastniška deleža;

- s sklepom o delni oprostitvi položitve kupnine ... z dne 18. 9. 2019 (A16) je bil tožnik oproščen položitve kupnine nad zneskom 770 EUR; iz obrazložitve sklepa izhaja, da je na predmetnih nepremičninah hkrati tekla izvršba v dveh postopkih, in sicer v zadevi ..., ki je tekla na polovičnem deležu, prvi upnik pa je bila tuja finančna ustanova, k tej zadevi pa je bila pristopljena izvršba, v kateri je kot upnik nastopal tožnik, tj. ...; v tej drugi zadevi pa je tekla izvršba na drugem polovičnem deležu, tožnik pa je v njej edini upnik; cenitev v obeh izvršilnih zadevah je bila opravljena ločeno, v prvi zadevi so bile nepremičnine prodane na drugi, v drugi zadevi pa na prvi javni dražbi; na dan javne dražbe, 19. 3. 2019, je terjatev tožnika do dolžnikov znašala 75.701,77 EUR, ob izdaji tega sklepa pa je kljub predhodnim delnim plačilom še vedno presegala kupnino 38.500 EUR za več kot 15.000 EUR, kar pomeni, da se tožnika po zakonu (191. člen ZIZ) oprosti položitve kupnine kot kupca, ki je edini upnik pri drugi polovici predmetnih nepremičnin, na katerih prvi upnik iz zadeve ... nima zastavne pravice; pri tem oprostitev ni popolna, ampak le nad zneskom 770 EUR, tj. 2 %, kolikor bi znašal davek na promet nepremičnin, ki je prednostna terjatev države;

- s sklepom o izročitvi nepremičnin ... z dne 26. 10. 2020 (A21) se je druga polovica nepremičnin izročila tožniku kot kupcu; iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pravočasno in v celoti plačal skupaj 35.000 EUR, kar se je upoštevalo kot plačilo za nakup prve polovice nepremičnin, ki so bile predmet prodaje v zadevi ..., ostanek kupnine 770 EUR pa se upošteva kot plačilo kupnine za nepremičnine, ki so bile prodane v izvršilni zadevi ..., v presežku pa je tožnik bil oproščen plačila, s čimer so izpolnjeni pogoji za izročitev nepremičnine kupcu; ta sklep je bil naknadno dopolnjen s sklepoma ... z dne 17. in 25. 11. 2020 (A22, A23), s katerima je sodišče dopolnilo podatke o predmetnih nepremičninah z navedbo osnovnih položajev ter dostavkom o izbrisu pravic in bremen iz zemljiške knjige;

- iz sklepa o poplačilu ..., pristopljena ... z dne 15. 12. 2020 (A18) izhaja, da je kupnina za prvo polovico nepremičnin znašala 35.000 EUR, iz česar so se med drugim poplačali tudi tožnikovi izvršilni stroški ter prednostna terjatev države in delno terjatev prvega upnika, medtem ko je tožnikova terjatev ostala v celoti nepoplačana;

- iz sklepa o poplačilu ... z dne 1. 6. 2021 (A17) pa izhaja, da je kupnina za drugo polovico nepremičnin znašala 38.500 EUR, iz česar so se poplačali tožnikovi izvršilni stroški, prednostna terjatev države ter delno tožnikova terjatev iz preostanka kupnine 33.425,50 EUR, pri čemer pa se vseeno šteje, da je tožnik kot upnik poplačan do vrednosti nepremičnine, ki se je prodajala, tj. do 55.000,00 EUR, v preostanku pa njegova terjatev ostane nepoplačana; iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bila višina kupnine za to drugo polovico nepremičnin 38.500 EUR, tožnik je položil 770 EUR, ker je na dan javne dražbe njegova celotna terjatev znašala prek 57.000 EUR, kupnina pa se je v znesku nad 770 EUR pobotala z njegovo terjatvijo, pri čemer pa se na podlagi zakona (200.a člen ZIZ) šteje, da je tožnik kot upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine, ki glede na sklep o ugotovitvi vrednosti z dne 3. 10. 2018 znaša 55.000 EUR, kupnina pa je bila torej nižja od tega.

Kot izhaja iz zgoraj navedenega, tožnik sporne polovice nepremičnin, tj. druge polovice nepremičnin dolžnice A.A., ki so bile predmet prodaje v izvršbi ..., ni pridobil na pravnoposlovni podlagi, ampak na podlagi odločbe državnega organa (42. člen Stvarnopravnega zakonika), tj. v konkretnem primeru je bil konstitutiven (pravnomočen) sklep o izročitvi Okrajnega sodišča v Trbovljah ... z dne 26. 10. 2020 (A21, kot dopolnjen s sklepoma A22 in A23), in sicer na podlagi 192. člena ZIZ.

V zadevi je torej sporna nabavna vrednost tega drugega polovičnega solastniškega deleža nepremičnin, ki jih je tožnik pridobil v izvršilnem postopku, ki je tekel nad dolžnico A.A. Za nabavno vrednost kapitala, ki ni pridobljen na podlagi pogodbe, pa se šteje vrednost kapitala v času pridobitve, ki jo zavezanec dokazuje z ustreznimi dokazili, kot to določa druga poved drugega odstavka 98. člena ZDoh‑2. To predstavlja izhodišče za odločanje v tem upravnem sporu.

Po mnenju tožnika je ta vrednost 55.000 EUR, za kolikor je prenehala tožnikova terjatev, po mnenju toženke pa 38.500 EUR, kot to izhaja iz sklepa izvršilnega sodišča z dne 1. 6. 2021 (A17). Po presoji sodišča tožnikovo stališče ni pravilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

S spornim solastniškim deležem se, kot izhaja iz zgoraj navedenega, povezujeta dve vrednosti, in sicer je bila ugotovljena vrednost tega dela nepremičnine pri 55.000 EUR, za kolikor se je tudi štelo, da je bil tožnik poplačan, kupnina za ta del nepremične, dosežena v izvršbi, pa je bila 38.500 EUR. Pri tem je bila tožnikova vloga v izvršbi ... dvojna: po eni strani je bil tožnik upnik in s tem iniciator izvršbe, po drugi strani pa je bil tudi kupec predmetnega solastniškega deleža v izvršilnem postopku. Ti dve njegovi vlogi pa je po presoji sodišča treba pri davčni obravnavi sporne transakcije in ugotovitvi nabavne vrednosti spornega solastniškega deleža ločevati.

Zakonska obravnava pri kapitalskih dobičkih namreč temelji na obdavčitvi dobička, ki ga ob pridobitvi in odsvojitvi kapitala ustvari fizična oseba, gre za dobiček, ki povečuje njeno premoženje. 1 Gre torej za obdavčitev na podlagi transakcij pridobitve in odsvojitve kapitala, v tožnikovem primeru nepremičnin, pri čemer pride do pozitivne razlike. Po prvem odstavku 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala namreč razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.

Zato je po presoji sodišča treba pritrditi davčnima organoma, da je nabavna vrednost spornega solastniškega deleža nepremičnin v tožnikovem primeru 38.500 EUR. Toliko je namreč znašala izklicna cena in s tem kupnina, ki jo je za ta del nepremičnin tožnik ponudil, kot to izhaja iz sklepa o domiku (A20; v tem sklepu je navedena skupna višina ponujene cene 73.500,00 EUR, od česar za prvo polovico v izvršilni zadevi ... kupnina znaša 35.000 EUR; iz tega sledi, da za drugo, sporno polovico razlika znaša 38.500 EUR), sklepa o delni oprostitvi položitve kupnine (A16) in sklepa o poplačilu (A17).

Tožnik svoje stališče o relevantnosti zneska 55.000 EUR sicer dokazuje s pojasnili sodne izvedenke z dne 11. 6. 2018 in posledičnim sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah ... z dne 3. 10. 2018 (A15), na podlagi katerih ta nabavna vrednost po njegovem mnenju znaša 55.000 EUR, upoštevaje pripombe, podane na poročilo (A13) v zvezi tudi s predhodno cenitvijo (A12). Toliko se je na podlagi zakona po trditvah tožnika tudi zmanjšalo njegovo premoženje po 200.a členu ZIZ. Vendar pa vse te tožnikove navedbe temeljijo v in izhajajo iz druge vloge, ki jo je sam imel v izvršbi ....

Kot rečeno, tožnik namreč v tej izvršbi ni bil le kupec nepremičnin (na čemer tudi temelji njegova obdavčitev z izpodbijano odločbo), ampak je imel še eno vlogo, in sicer je bil tudi izvršilni upnik. Njegova terjatev, ki jo je skušal poplačati v izvršbi ..., pa je skladno s sklepom o poplačilu (A17) prenehala do zneska 55.000 EUR ne zaradi tega, ker bi toliko znašala kupnina za sporni solastniški deleže nepremičnin, ampak na podlagi 200.a člena ZIZ. Ta namreč med drugim določa, da če je upnik kupil nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178.

členu ZIZ, in pridobljena kupnina ne zadostuje za njegovo popolno poplačilo, se pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Ta pravna fikcija je namenjena odvrnitvi nesorazmernosti položaja, ko bi upnik, ki je kupil nepremičnino po nižji vrednosti, obdržal terjatev do dolžnika. 2 Že iz ubeseditve te fikcije izhaja, da se fikcija nanaša na terjatev izvršilnega upnika in na vprašanje, do katere mere se ta terjatev v izvršbi šteje za poplačano.

Ta fikcija se ne nanaša na kupnino, ki jo v zameno za nepremičnino plača kupec, ki je uspešen na dražbi. Zato po presoji sodišča ni mogoče reči, da je tožnik kot kupec sporni solastniški delež nepremičnin pridobil po vrednosti 55.000 EUR, če je pa zanj vendar ponudil izklicno ceno 38.500 EUR in bil s tako ponujeno ceno na dražbi uspešen. To, da se je naknadno štelo, da je tožnik kot upnik bil poplačan do zneska 55.000 EUR, pa je po presoji sodišča pravna posledica, ki je v smislu davčne obravnave z davkom na kapitalski dobiček kasnejša in ločena od trenutka pridobitve kapitala in njegove tedanje nabavne vrednosti, saj ta pravna posledica ne korenini v tožnikovem svojstvu pridobitelja, torej kupca predmetnih solastniških deležev, temveč v njegovi drugi vlogi, ki jo je imel v izvršilnem postopku, tj. v hkratni vlogi upnika.

Tožba glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, odločitev o stroških pa temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 VSRS sodba X Ips 11/2021, tč. 14.

2 Obrazložitev k 27. členu v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C), Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 107, str. 66.