UPRS Sodba in sklep I U 198/2024 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožbi zoper izpodbijani sklep se ugodi, sklep Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35402‑29/2020‑2550-90 z dne 27. 12. 2023, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35402‑29/2020-2550-91 z dne 29. 12. 2023, se zavrže.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 936,35 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Zahteva stranke z interesom po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.

Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.

[OBRAZLOŽITEV]

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo z dne 9. 11. 2023 za priglasitev stranske udeležbe v postopek, št. 35402-29/2020, ki se vodi v zvezi z izrednim pravnim sredstvom po 274. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za razveljavitev in odpravo sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), št. 35405-515/2019-25, 35414‑33/2020-4, 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020 (v nadaljevanju sklep ARSO2020), po nadzorstveni pravici in za prekinitev tega postopka (1. točka izreka), ter zavrnilo tožničino zahtevo po povrnitvi stroškov postopka (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da pritožba zoper sklep ARSO2020 ni bila vložena, zato je ta postal dokončen in pravnomočen. Tožnica je priglasila stransko udeležbo v postopku, ki se vodi v zvezi z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), in sicer v zvezi s predhodnim upravnim postopkom, ki se je končal s pravnomočnim sklepom ARSO2020. S tem sklepom je bilo odločeno, da mora stranka z interesom za nameravani poseg "Vgradnja povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete" izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

Tožnica v predhodnem postopku do izdaje sklepa ARSO2020 ni sodelovala niti v postopku ni priglasila svoje udeležbe. Po izdaji in vročitvi omenjenega sklepa bi lahko tožnica vložila pritožbo zoper ta sklep, pa tega ni storila. Nobenega dvoma tako ni o tem, da tožnica ni imela položaja stranke ali stranske udeleženke v predhodnem upravnem postopku, tako pa tudi ne pravic ali obveznosti v njem. Po mnenju toženke tožnici zato ni več mogoče dovoliti sodelovanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, saj bi morala priglasiti stransko udeležbo že v predhodnem postopku, pa tega ni storila.

Ker skladno s prvim odstavkom 275. člena ZUP tožnica ne more zahtevati odprave in razveljavitve sklepa ARSO2020 po nadzorstveni pravici (ne izpolnjuje namreč pogoja upravičene vlagateljice takšne zahteve), ji tudi ni mogoče dovoliti stranske udeležbe v tem postopku. Toženka dodaja še, da tožnica v zahtevi za stransko udeležbo navaja zgolj razloge v zvezi s tem, zakaj bi lahko sodelovala v predhodnem postopku do izdaje sklepa ARSO2020, a bi morala tožnica stransko udeležbo pravočasno priglasiti, pa tega ni storila. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da ga je treba obravnavati restriktivno, namenjeno pa je odpravi najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij.

Toženka zato kljub razlogom, ki jih tožnica navaja v zvezi z lastništvom nepremičnine parc. št. ..., k. o. Ježica, sodbo (pravilno: sklep; op. sodišča) Vrhovnega sodišča, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022 (v nadaljevanju sklep VSRS I Up 162/2020), na podlagi katere je tožnica lahko vložila pritožbi zoper sklep ARSO, št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015 (v nadaljevanju sklep ARSO2015), in sklep ARSO, št. 35405‑28/2016‑2 z dne 28. 1. 2016 (v nadaljevanju sklep ARSO2016), ter sodbo Sodišča EU v zadevi Gruber C-570/13 z dne 16. 4. 2015, tožnici ne more dovoliti stranske udeležbe v postopku.

Toženka je na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tako iz razloga, ker tožnica ni upravičena vlagateljica zahteve za odpravo ali razveljavitev sklepa ARSO2020, njeno zahtevo zavrgla. Ker tožnici ni bila priznana stranska udeležba v postopku z izrednim pravnim sredstvom, je toženka zavrgla tudi njeno zahtevo za prekinitev tega postopka.

Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila zahtevi stranke z interesom in po nadzorstveni pravici odpravila 3. točko izreka sklepa ARSO2020 (I. točka izreka); obenem je ugotovila, da v postopku stroški niso nastali (II. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo s sklepom ARSO2016 (ki je dokončen in pravnomočen) odločeno, da za nameravani poseg izgradnje kanalizacije v okviru projekta "Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika ljubljanskega polja - DEL 1 in DEL 3" nosilkam nameravanega posega ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. S sklepom ARSO2020 je bilo odločeno, da je za nameravani poseg vgradnje povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armirano betonske kinete treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Dejansko in pravno stanje v sklepu ARSO2016 je enako kot v sklepu ARSO2020, saj uvedba armiranobetonske kinete ni sprememba vpliva na okolje v smislu določil Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uredba). Navedeno pomeni, da je bila upravna zadeva s sklepom ARSO2020, ob enakem dejanskem in pravnem stanju kot v sklepu ARSO2016, drugače rešena, to pa (ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP) utemeljuje izrek izpodbijane odločbe.

Tožnica se z izpodbijanim sklepom in odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da bi ji moral biti priznan status stranske udeleženke v obravnavanem upravnem postopku. V deležu do 1/8 je namreč solastnica nepremičnine z ID znakom ... (v nadaljevanju nepremičnina), ki je obravnavana v sklepih ARSO2015, ARSO2016 in ARSO2020, in po kateri je predvidena izvedba nameravanega posega - izgradnje povezovalnega kanala C0. Nameravani poseg s svojo vsebino neposredno posega v tožničino solastninsko pravico na nepremičnini, s tem posledično tudi v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), vpliva tudi na tožničina lastninska upravičenja, in sicer na pravico uporabe nepremičnine, pravico razpolaganja z njo in njeno vseobsežno rabo. Brez tožničnega vedenja in sodelovanja v postopku ter varovanja njenih pravic v postopku je odločanje o rabi nepremičnine v njeni solasti nedopustno. Tožnica je prepričana, da nameravani poseg z vidika varstva okolja ni dopusten in je zanj nujno potrebno opraviti celovito presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Zato ima dejanski in pravni interes za sodelovanje v postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijani sklep ter odločba in kjer se je odločalo, ali se 3. točka izreka sklepa ARSO2020, ki zavezuje stranko z interesom, da za nameravani poseg opravi presojo vplivov na okolje in pridobi okoljevarstveno soglasje, odpravi ali ne. Dodatno tožnica svoj pravni interes utemeljuje tudi s sklepom Vrhovnega sodišča, I Up 162/2020, s katerim je to sklenilo, da lahko tožnica vloži pritožbo zoper sklepa ARSO2015 in ARSO2016, kar je tudi storila. Tožnica povzema bistvene dele obrazložitve omenjenega sklepa.

Tožnica dalje uveljavlja, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker A. A., ki je vodila postopek in v njem odločala, v času vodenja in odločanja ni imela opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka, kot to določa 31. člen ZUP, zato ni imela pravice voditi in odločati v tem postopku, niti za vodenje in odločanje ni bila pooblaščena s strani ministra.

Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Razlogi izpodbijanega sklepa so nejasni, konfuzni, mestoma celo v nasprotju z vsebino spisovne dokumentacije. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Toženkin zaključek, da bi lahko tožnica zoper sklep ARSO2020 vložila pritožbo, je nerazumljiv, saj ta zavezuje stranko z interesom k izvedbi presoje vplivov na okolje in k pridobitvi okoljevarstvenega soglasja (za kar se zavzema tožnica), zato ni razloga, da bi tožnica tak sklep izpodbijala.

Tudi okoliščina, da tožnica v predhodnem postopku izdaje sklepa ARSO2020 svoje udeležbe ni priglasila in tega sklepa ni izpodbijala, še ne pomeni, da nima dejanskega in pravnega interesa sodelovati v postopku, kjer sta bila izdana izpodbijani sklep in odločba. Toženkini razlogi so nerazumni, pravno zgrešeni in zakonsko nepodprti. Noben predpis namreč ne določa, da bi morala tožnica, če bi hotela sodelovati v obravnavanem upravnem postopku, priglasiti udeležbo že v postopku izdaje sklepa ARSO2020. Nejasno je tudi, kaj ima s tožničino stransko udeležbo vprašanje, kdo je podal zahtevo po 275.

členu ZUP - zakaj bi tožnica takšno zahtevo podala, če pa se ves čas zavzema, da je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Dejstvo je, da je zahtevo podala stranka z interesom, tožnica pa ima kot solastnica nepremičnine, na katero se nameravani poseg neposredno nanaša, pravico sodelovati tudi v takem postopku, kot stranska udeleženka. Stransko udeležbo je priglasila slaba 2 meseca preden je toženka izdala izpodbijano odločbo. Toženka ne navede niti enega pravno odločilnega razloga, podprtega v zakonu, zakaj stranske udeležbe ne dovoli.

Neresnične, zavajajoče in protispisne so trditve, da tožnica v vlogi z dne 8. 11. 2023 navaja le razloge, zakaj bi lahko sodelovala v predhodnem postopku do izdaje sklepa ARSO2020. V svoji vlogi je namreč jasno in določno izpostavila, da je solastnica nepremičnine, kjer je nameravani poseg predviden. Toženka tudi ne obrazloži, ali tožnica izkazuje pravni interes v postopku kot stranska udeleženka v smislu in kontekstu 43. člena ZUP, pač pa navaja le, da ne more dovoliti stranske udeležbe, in navaja razloge, ki so dejansko in zakonsko nepodprti.

Vprašanje, ali ima tožnica pravni interes po 43. členu ZUP, tako ostaja v celoti neodgovorjeno, izpodbijani sklep pa je zaradi tega nezmožen preizkusa. Poleg tega toženka tožnice pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanila z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in ji ni dala možnosti, da se o teh pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi, s čemer je storila bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožnica v tožbi uveljavlja tudi nezakonitost izpodbijane odločbe. Tudi v zvezi s to uveljavlja, da oseba, ki je postopek vodila in o njem odločala, v času vodenja in odločanja ni imela opravljenega strokovnega izpita iz upravnega postopka in ni bila pooblaščena za vodenje in odločanje v postopku. Izpostavlja, da sklepa ARSO2015 in ARSO2016 nista pravnomočna, saj je tožnica zoper njiju vložila pritožbo, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno (upravna spora I U 1425/2023 in I U 796/2023). Uveljavlja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ter da je bila v postopku kršena tožničina pravica do izjave. Meni, da zahteva stranke z interesom ni utemeljena, identiteta upravnih zadev ni bila ustrezno ugotovljena. Nujna je izvedba presoje vplivov nameravanega posega na okolje in pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Nameravani poseg je sporen, neprimeren, nestrokoven in življenjsko ogrožajoč, z izpodbijano odločbo se nedopustno posega tudi v ustavno pravico do pitne vode. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora.

V pripravljalni vlogi tožnica vztraja, da ima pravni interes za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo že zaradi vsebine izpodbijanega sklepa in možnosti izpodbijanja tega. Ponovno izpostavlja spornost nameravanega posega.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice. Izpodbijani sklep je izdala mag. A. A., državna sekretarka pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, ki je bila na podlagi pooblastila z dne 13. 2. 2023, izdanega na podlagi 17. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1), pooblaščena za nadomeščanje predstojnika ministrstva (ministra) v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva, podpisovanju dokumentov v njegovi pristojnosti ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi. Državna sekretarka je 9. 5. 2007 opravila tudi strokovni izpit za imenovanje v naziv - državni izpit iz javne uprave (katerega del je tudi izpit iz splošnega upravnega postopka), na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUP pa je bila pooblaščena za izdajo izpodbijanega sklepa v vlogi predstojnice ministrstva. Obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje vse sestavine iz 214. člena ZUP.

Toženka dalje izpostavlja, da je odprava in razveljavitev pravnega akta po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, s katerim se posega v dokončno odločbo, zato je potrebno zakonske pogoje za uporabo tega pravnega sredstva razlagati strogo oziroma ozko (sodbi naslovnega sodišča v zadevah I U 1387/2015 in I U 1400/2018). ZUP taksativno našteva osebe, ki so legitimirane za vložitev zahteve za odpravo in razveljavitev upravnega akta po nadzorstveni pravici. Med temi je tudi stranka, pri čemer gre evidentno za osebo, ki je ustrezen položaj že pridobila, in ne osebo, ki zgolj izpolnjuje pogoje za pridobitev takega položaja. Že navedeno kaže na to, da je zakonodajalec želel jasno omejiti število subjektov, ki se lahko udeležujejo postopka v tej fazi, saj ni videti razloga, zakaj sicer ne bi pridržal možnosti za vložitev tovrstne zahteve tudi drugim subjektom, ki bi izkazali pravni interes. Toženka meni, da določbe prvega odstavka 43. člena in prvega odstavka 142. člena ZUP v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, saj je bil postopek z dokončno in pravnomočno odločbo končan. Obstoječa zakonska ureditev izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku ne predvideva, da bi oseba, ki ni sodelovala v postopku na prvi stopnji, kot stranka ali stranska udeleženka svojo udeležbo lahko priglasila šele v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. To v primeru, ko gre za odpravo in razveljavitev upravnega akta po nadzorstveni pravici, nedvomno izhaja že iz 275. člena ZUP, do takšnega zaključka pa se pride tudi ob upoštevanju 142. in 229. člena ZUP. Iz vseh navedenih določb po mnenju toženke jasno izhaja, da je mogoče zahtevati udeležbo v postopku ves čas postopka do izdaje odločbe, najkasneje pa v pritožbenem postopku z vložitvijo pritožbe. V konkretnem primeru tožnica tekom postopka ni zahtevala udeležbe, prav tako ni vložila rednega pravnega sredstva, posledično tudi ni pravočasno pridobila statusa stranske udeleženke v postopku, zato je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožničino sklicevanje na 43. člen ZUP in njen pravni interes je nerelevantno, saj bi šlo v primeru presoje izkazovanja pravnega interesa po omenjeni zakonski določbi že za vsebinsko odločanje o vlogi, do česar v danem primeru ni prišlo, saj je bila tožničina vloga zavržena. Toženka glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov zoper oba izpodbijana akta niso izpolnjeni. Očitek o pravici državne sekretarke do izdaje izpodbijanega sklepa je po prepričanju stranke z interesom neutemeljen že zato, ker tožnica ne trdi, da je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta. Državna sekretarka je bila sicer upravičena odločati v postopku na podlagi 17., v zvezi s 16. členom ZDU-1, prav tako sodišče lahko preveri, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZUP. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ni nerazumljiva. Iz sistematične razlage ZUP izhaja, da je mogoče doseči status stranskega udeleženca (i) z zahtevo po 142. členu ZUP do izdaje prvostopenjske odločbe, po izdaji prvostopenjske odločbe pa (ii) prek zahteve za vročitev odločbe z možnostjo za vložitev pritožbe v smislu prvega in drugega odstavka 229. člena ZUP (sodba naslovnega sodišča I U 86/2020). Tožnica v postopku z izrednim pravnim sredstvom odprave odločbe po nadzorstveni pravici ne more doseči priznanja statusa stranske udeleženke, saj bi tak status lahko izposlovala le tekom rednega upravnega postopka. Tožničina zahteva iz navedenega razloga ni bila dovoljena in jo je bilo treba zavreči. Po mnenju stranke z interesom zato niti ni pravno pomembno, kdo lahko poda zahtevo po 275. členu ZUP. Tožničine navedbe o njenem lastništvu nepremičnine, na katero se neposredno nanaša nameravani poseg, so v tej zvezi nerelevantne. Nerelevantno je tudi tožničino sklicevanje na 43. člen ZUP. Toženka je pojasnila, da tožnici v tej fazi postopka ne more dovoliti stranske udeležbe, zato se ji ni bilo treba opredeljevati do vprašanja, ali bi tožnica izkazovala pravni interes za sodelovanje v postopku z izrednim pravnim sredstvom kot stranska udeleženka. Gre za vprašanje, ki ni bilo pravno pomembno za odločitev toženke o zavrženju tožničine zahteve. Neutemeljen je tudi tožničin očitek o kršitvi pravice do izjave, saj se pravili iz 9. člena in tretjega odstavka 146. člena ZUP nanašata samo na stranko upravnega postopka, kar pa tožnica ni. Stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo zoper izpodbijani sklep zavrne, tožnici pa naloži povračilo njenih stroškov postopka.

V nadaljevanju odgovora na tožbo se stranka z interesom opredeljuje še do tožbe zoper izpodbijano odločbo. Meni, da tožnica v tem delu nima legitimacije in sodišču predlaga, da tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrže. Podredno meni, da je tožba v tem delu neutemeljena (kar podrobneje obrazloži), zato sodišču predlaga, da jo zavrne. Zahteva tudi, da ji tožnica povrne stroške postopka.

Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke in stranke z interesom v njunih odgovorih na tožbo in te prereka. Uveljavlja, da mag. A. A. ni vodila postopka in odločala v njem, saj sta bili to očitno drugi osebi, ki za odločanje v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi ravno tako nista bili pooblaščeni. Izpodbijana odločba in sklep sta brez pravnega učinka, nična, neobstoječa, zato je potrebna njuna odprava. Sklepa ARSO2015 in ARSO2016 v času izdaje izpodbijane odločbe in sklepa ter tudi še danes nista pravnomočna. Tudi iz tega razloga sta izpodbijani sklep in odločba nepravilna in nezakonita.

V vlogi z dne 18. 5. 2026 se tožnica sklicuje na sodbo naslovnega sodišča, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026, in izpostavlja, da je sodišče s to sodbo izpodbijano odločbo odpravilo, kar naj vzame na znanje tudi v predmetni zadevi.

Tožnica je v času upravnega spora na sodišče naslovila še predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS‑1).

Sodišče je v zadevi dne 18. 5. 2026 izvedlo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležila stranka z interesom (po pooblaščenki).

Tožnica se glavne obravnave ni udeležila. Tožničin pooblaščenec je na sodišče 14. 5. 2026 naslovil predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo zaradi drugih obveznosti pooblaščenca (naroka v zadevah..., Okrajno sodišče v Grosupljem, ter ..., Okrajno sodišče v Ljubljani). Sodišče predlogu tožničinega pooblaščenca ni sledilo, saj je štelo, da upravičeni razlogi za preložitev naroka niso izkazani. Pisno vabilo na narok v predmetni zadevi je bilo tožničinemu pooblaščencu namreč vročeno še pred razpisom naroka v zadevi ..., narok v predmetnem upravnem sporu (razpisan ob 9.00 uri) pa obenem ni predstavljal ovire za udeležbo tožničinega pooblaščenca na naroku v zadevi ..., ki je bil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani razpisan ob 13.00 uri. Tožničin pooblaščenec je sodišču z vlogo z dne 18. 5. 2026 sporočil, da se "zaradi predhodno razpisane druge obravnave pred Okrajnim sodiščem v Grosuplju današnje obravnave ne bo mogel udeležiti, zato pisno priglaša stroške v predmetnem upravnem sporu...". Ker tožničin pooblaščenec podane navedbe o nezmožnosti udeležbe na naroku v vlogi ni dodatno konkretiziral niti ni izkazal upravičenih razlogov za neudeležbo na njem, sodišče naroka ni preložilo in je glavno obravnavo v zadevi opravilo.

Toženka se glavne obravnave ni udeležila, vabilo je izkazano.

Stranka z interesom je na glavni obravnavi prerekala navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2026 in vztrajala pri svojih navedbah. Uveljavljala je, da so navedbe in dokazi iz navedene vloge prepozni ter kot novote po 28. in 52. členu ZUS-1 neupoštevni. Podredno so neutemeljeni oziroma za odločitev nerelevantni. B. B. in C. C. sta imela v času vodenja postopka ter izdaje izpodbijanega sklepa in odločbe ustrezni pooblastili za vodenje in odločanje v upravnih postopkih. Ustrezno pooblastilo je imela tudi A. A., in sicer na podlagi ministrovega pooblastila po 17.

členu ZDU-1. Sklicuje se na sodbo naslovnega sodišča, I U 1783/2018 z dne 18. 12. 2018, po kateri je generalno pooblastilo ministra državnemu sekretarju ustrezna podlaga za odločanje v upravnem postopku. Tožnica ni izkazala, da bi zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanih aktov, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka. Zadeva I U 502/2021, na katero se sklicuje tožnica, ni primerljiva, saj tam izpodbijani akt sploh ni bil podpisan, v obravnavani zadevi pa sta bila sklep in odločba podpisana s strani ustrezno pooblaščene osebe.

Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba, I Up 379/2003 z dne 13. 9. 2007) okoliščina, da odločbo podpiše predstojnik organa, ne pa tudi oseba, ki je vodila postopek, ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Zato ne držijo navedbe, da sta izpodbijana akta neobstoječa, nična ali brez pravnih učinkov. Zapisnik upravne inšpekcije z dne 27. 5. 2024 za odločitev ni pravno pomemben, saj ne gre za odločbo in ne zavezuje sodišča. Stranka z interesom se ne strinja, da bi moralo ministrovo pooblastilo državni sekretarki temeljiti na drugem odstavku 28.

člena ZUP. Pri ministrstvu je po prvem odstavku 28. člena ZUP za odločanje pristojen minister, kot predstojnik organa, ta pa lahko po tretjem odstavku 17. člena ZDU-1 za čas svoje odsotnosti ali zadržanosti pisno pooblasti državnega sekretarja. V takem primeru državni sekretar odloča na podlagi prenesenega pooblastila ministra, zato zanj ne veljajo strokovni pogoji iz 31. člena ZUP. Drugi odstavek 28. člena ZUP se nanaša na pooblastilo drugi osebi, zaposleni pri istem organu, državna sekretarka pa je po petem odstavku 17. člena ZDU-1 funkcionarka, ki jo imenuje Vlada, na predlog ministra.

Glede pravnomočnosti sklepa ARSO2015 stranka z interesom vztraja, da ta za odločitev ni pravno pomembna, kot je že pojasnila v predhodnih vlogah. Glede sklepa ARSO2016 dodaja, da je bila tožničina pritožba tudi v ponovljenem postopku dokončno zavržena s sklepom Vlade z dne 10. 10. 2024. Pravni učinek je zato enak, kot če pritožba ne bi bila vložena, zato ni dvoma, da je sklep ARSO2016 pravnomočen. Sodba, I U 195/2024 z dne 14. 4. 2026, ne ovira odločanja v tem upravnem sporu, zlasti ne glede izpodbijanega sklepa, upoštevaje 35. člen ZUS-1 in 191.

člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in pripravljalne vloge tožnice na list. št. A2 (izpodbijana odločba), A3 (izpodbijani sklep), A3a (sklep Vrhovnega sodišča, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022), A3b (izpis iz ZK za parc. ID ...) ter A11 (pooblastilo državni sekretarki z dne 13. 2. 2023), v listino, ki je priloga toženkinega odgovora na tožbo na list. št. B4 (pooblastilo državni sekretarki z dne 13. 2. 2023), v listini, ki sta priloga odgovora na tožbo stranke z interesom na list. št. C5 (izpis iz ZK za parc. ID ...) in C6 (sklep ARSO2016), ter v vse listine upravnega spisa, št. 35402‑29/2020.

Sodišče je pri odločanju v zadevi upoštevalo tudi sodbe tega sodišča, I U 796/2023-23 z dne 1. 3. 2024 (tudi priloga pod A17), I U 1425/2023-25 z dne 15. 3. 2024 (tudi priloga pod A12), I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 (tudi priloga pod A20), I U 1783/2018 z dne 18. 12. 2018 (tudi priloga pod C12), sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 379/2003 z dne 13. 9. 2007 (tudi priloga pod C13) in druge sodbe, na katere se sklicujejo stranke, pri čemer te sodbe šteje za pravo, ki ga sodišče pozna in razlaga po uradni dolžnosti.

Dokazne predloge tožnice po vpogledu v: notranje revizijsko poročilo MOP, št. 0601-2/2019/42 z dne 18. 10. 2019 (priloga na list. št. A3c), in njegov popravek z dne 21. 11. 2019 (priloga na list. št. A3d), dopis Direktorata za obrambne zadeve, št. 802-12/2020-85 z dne 26. 11. 2020, povzetek iz Programa zaščite podzemne vode v času gradnje povezovalnega cevovoda C0 z dne 15. 1. 2018, deklaracija z dne 17. 6. 2016 (priloga na list. št. A3e), članek Kmetijstvo in pitna voda ljubljanskega polja v ČS Posavje (priloga na list. št. A3f), povzetek iz knjige Geografija Slovenije 10 o podtalnici ljubljanskega polja in o obsegu ljubljanskega polja (priloge na list. št. A3g, A3h, A3i), stališče NIJZ, št. 354-84/2020-2 (256) z dne 31. 3. 2020 (priloga na list. št. A3j), stališče MZ z dne 2. 4. 2020 (priloga na list. št. A3k), priporočilo Državnega zbora RS v zvezi z zaščito pitne vode na območju ljubljanskega vodonosnika z dne 29. 11. 2019 (priloga na list. št. A3l), ocena potresne varnosti na trasi kanalizacijskega zbiralnika C0 (priloga na list. št. A3m), odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi I U 796/2023 (priloga na list. št. A3n), odgovor na tožbo toženke v zadevi I U 1425/2023 (priloga na list. št. A3o), fotografije območja med Ježico in Brodom (priloga na list. št. A4) in načrt (priloga na list. št. A5), e-pošto pooblaščenca tožnice toženki z dne 10. 1. 2024 (A13), Seznam pooblaščenih oseb z dne 16. 7. 2024 (A14), dopis toženke pooblaščencu tožnice z dne 12. 1. 2024 (A15), poziv naslovnega sodišča pooblaščencu tožnice s tožbo v zadevi I U 1529/2024 (A16), po pribavi in vpogledu v spise I U 1425/2023, I U 796/2023, I U 1998/2024 in I U 1996/2024, po angažiranju izvedenca ustrezne stroke (npr. s področja ekologije, gradbeništva) ter po zaslišanju tožnice je sodišče zavrnilo kot nerelevantne.

Sodišče je kot nerelevantne zavrnilo tudi dokazne predloge stranke z interesom po vpogledu v: sklep MOP, št. 060-60/2019-3 z dne 10. 2. 2020 (priloga na list. št. C2), sklep MOP, št. 35100-739/2021-2550-23 z dne 14. 7. 2022 (priloga na list. št. C3), sklep MOPE, št. 35400-733/2023-2570-3 z dne 7. 12. 2023 (priloga na list. št. C4), pooblastilo B. B. z dne 15. 3. 2023 (priloga na list. št. C9), pooblastilo mag. C. C. z dne 21. 12. 2023 (priloga na list. št. C10) in Seznam uradnih pooblaščenih oseb z dne 12. 1. 2024 (priloga na list. št. C11).

Sodišče je predstavljene dokazne predloge tožnice in stranke z interesom zavrnilo kot nerelevantne, ker presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa in izpodbijane odločbe v bistvenem predstavlja pravno presojo, pri čemer sodišče pravo pozna in razlaga po uradni dolžnosti. S strani tožnice zatrjevana dejstva o nezakonitosti nameravanega posega ter s strani stranke z interesom zatrjevano dejstvo, da pravnomočnost sklepa ARSO2016 izhaja tudi iz več toženkinih drugih odločb, za to presojo niso relevantna. Ravno tako so po presoji sodišča nerelevantne tožničine navedbe o uradnih osebah, ki naj bi dejansko vodile predmetni upravni postopek in v njem odločale, ter navedbe stranke z interesom o tem, da te osebe izpolnjujejo pogoje za vodenje in odločanje v postopkih po ZUP. Presojo zakonitosti izpodbijanih aktov je namreč treba opraviti glede na njihovo vsebino, vezano na konkretni upravni spor (in tožbene očitke) pa tako upoštevajoč, kdo je sporna akta podpisal. V tem okviru je sodišče tudi presojalo ustreznost danega pooblastila državni sekretarki, ki je edina uradna oseba, navedena na izpodbijanih aktih, in ki je izpodbijana akta tudi edina podpisala. Ker so opredeljene navedbe (trditve o dejstvih) tožnice in stranke z interesom nerelevantne, so nerelevantni tudi dokazi, predlagani v njihovo dokazovanje.

Sodišče je s sklepom, I U 198/2024-15 z dne 20. 2. 2024, sklenilo, da se tožba zoper izpodbijano odločbo zavrže (I. točka izreka), predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, zavrže (II. točka izreka), predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na predlagano odložitev izvršbe izpodbijanega sklepa, zavrne (III. točka izreka) ter da se odločitev o stroških tožnice v zvezi s tožbo ter stroških tožnice in stranke z interesom v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe pridrži za končno sodno odločbo (IV. točka izreka).

Tožnica je zoper I. točko izreka sklepa naslovnega sodišča z dne 20. 2. 2024 vložila pritožbo. Vrhovno sodišče je o tožničini pritožbi odločilo s sklepom, I Up 143/2024 z dne 11. 12. 2024, s katerim je pritožbi ugodilo, izpodbijano I. točko izreka sklepa naslovnega sodišča z dne 20. 2. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek (I. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

V obrazložitvi svojega sklepa je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da je stališče naslovnega sodišča, da tožnica ni upravičena vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, še preden je pravnomočno odločeno o njenem statusu stranske udeleženke, preuranjeno. ZUS-1 namreč posebnih določb, ki bi upoštevale navedene okoliščine, stranskemu udeležencu pa omogočile naknadno vložitev tožbe zoper meritorno odločitev, nima. Zato okoliščina, da tožnica v trenutku izdaje izpodbijane odločbe ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper izpodbijano odločbo, še ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če tožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ne gre. Naslovno sodišče tako v tem upravnem sporu o tožbi zoper izpodbijano odločbo ne bi smelo odločiti pred odločitvijo o tožbi zoper izpodbijani sklep, ki se nanaša na tožničino pravico do udeležbe v postopku odločanja o odpravi sklepa ARSO po nadzorstveni pravici. Njuna procesna usoda je namreč v medsebojni odvisnosti, saj je od presoje utemeljenosti tožbe zoper izpodbijani sklep najprej odvisna dopustnost tožbe zoper izpodbijano odločbo, od obstoja upravnega spora zoper izpodbijano odločbo in z njim povezane možnosti ponovnega upravnega postopka za izdajo odločbe v postopku odprave sklepa ARSO po nadzorstveni pravici pa je odvisen pravni interes tudi v obratni smeri.

Naslovno sodišče je ob upoštevanju predstavljenega stališča Vrhovnega sodišča predhodni preizkus tožbe zoper izpodbijano odločbo opravilo šele po odločitvi o tožbi zoper izpodbijani sklep.

Zaradi izpostavljene povezanosti tožb zoper oba upravna akta sodišče šteje tudi, da so izpolnjeni pogoji za obravnavo teh v okviru istega upravnega spora, drugačno stališče stranke z interesom ni utemeljeno.

K I. točki izreka:

Tožba zoper izpodbijani sklep je utemeljena.

V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožničino zahtevo za priglasitev stranske udeležbe v postopek, ki se vodi v zvezi z izrednim pravnim sredstvom po 274. členu ZUP za odpravo sklepa ARSO2020 po nadzorstveni pravici in za prekinitev tega postopka.

Tožnica v tožbi uveljavlja, da je postopek izdaje izpodbijanega sklepa vodila ter izpodbijani sklep izdala in podpisala oseba, ki za to ne izpolnjuje pogojev po 31. členu ZUP.

Sodišče s tem v zvezi uvodoma ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tega izdala in podpisala mag. A. A., zgolj tak sklep (izdan po navedeni osebi) pa je tudi predmet presoje zakonitosti. Tožbeni očitki o tem, da naj bi postopek izdaje izpodbijanega sklepa dejansko vodile in v njem odločale druge osebe (ki v izpodbijanem sklepu niso navedene in ga niso podpisale), so z vidika sodne presoje v predmetni zadevi nerelevantni.

ZUP v prvem odstavku 31. člena določa, da lahko upravni postopek vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka. V 28. členu ZUP določa, da v upravni zadevi, za katero je pristojen monokratičen organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače (prvi odstavek). Predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri tem istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev (drugi odstavek). Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (tretji odstavek).

Toženka se s tem v zvezi sklicuje na pooblastilo ministra, št. 020-1/2023-2570-3 z dne 13. 2. 2023, izdano na podlagi 16. člena ZDU-1. Iz tega pooblastila med drugim (v relevantnem delu) izhaja, da je mag. A. A., državna sekretarka v Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, pooblaščena, da nadomešča ministra v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva, podpisovanju dokumentov v njegovi pristojnosti ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi.

ZDU-1 v 16. členu določa, da minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. V 17. členu ZDU-1 določa, da lahko minister pisno pooblasti državnega sekretarja, da ga nadomešča v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi; s podelitvijo pooblastila se minister ne razbremeni odgovornosti (tretji odstavek).

Sodišče sodi, da pooblastilo, na katerega se sklicuje toženka, po vsebini predstavlja pooblastilo po tretjem odstavku 17. člena ZDU-1, ki ga je za namen njegovega nadomeščanja podal predstojnik ministrstva, kot monokratičnega organa (v 1. točki pod I.). V nadaljevanju je zato sodišče moralo presoditi še, ali tako pooblastilo pomeni tudi pooblastilo za vodenje postopka ter izdajo upravnega akta v upravnem postopku.

Po pravni teoriji 1 mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP.

Povedano še drugače - po presoji sodišča 17. člena ZDU-1 ni mogoče razlagati kot specialne določbe, ki bi v postopkih odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank derogirala 28. in 31. člen ZUP. ZDU-1 ureja organizacijsko razmerje med ministrom in državnim sekretarjem, ZUP pa procesne pogoje za zakonito vodenje in odločanje v konkretni upravni zadevi. Kadar državni sekretar ne nastopa zgolj kot politični oziroma organizacijski namestnik ministra, temveč izda individualni upravni akt, mora biti zato izkazana ustrezna procesna podlaga za odločanje v konkretnem upravnem postopku. Na drugačno presojo ne vpliva sklicevanje stranke z interesom na to, da državni sekretar ni "druga oseba, zaposlena pri istem organu" po drugem odstavku 28. člena ZUP. Če državni sekretar zaradi funkcionarskega statusa ne spada v navedeno kategorijo, iz tega še ne sledi, da zanj procesni pogoji za odločanje sploh ne veljajo. Takšna razlaga bi pomenila, da bi lahko oseba, ki ni predstojnik organa in ni uradna oseba s procesnim pooblastilom po ZUP, po organizacijskem pooblastilu odločala v upravnih zadevah brez spoštovanja procesnih zahtev ZUP, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom zakonitosti.

Na navedeno stališče v ničemer ne vpliva sklicevanje stranke z interesom na sodbo naslovnega sodišča, I U 1783/2018-27 z dne 18.12.2018. Navedena sodba namreč ne po pravni podlagi, ne po dejanskem okviru, ne po procesnem vprašanju, ki je odločilno v tem upravnem sporu, ni neposredno primerljiva s predmetno zadevo. V zadevi I U 1783/2018 je šlo namreč za razrešitev notarja po Zakonu o notariatu (ZN), in sicer na podlagi posebne zakonske ureditve razrešitve notarja zaradi neizpolnjevanja pogoja javnega zaupanja. Nosilni predmet presoje v omenjeni zadevi je bil zakonitost razrešitve notarja, vprašanje javnega zaupanja, učinki pravnomočne kazenske obsodbe in vprašanje, ali izdaja odločbe po odstopu vlade še spada med tekoče posle. Odločilno pravno vprašanje v omenjeni sodbi torej ni bilo vprašanje, ali lahko minister z generalnim pooblastilom po 17. členu ZDU-1 obide procesne zahteve iz 28. in 31. člena ZUP. Čeprav se je sodišče v omenjeni sodbi tudi do tega vprašanja vsaj delno opredelilo, pa je pri tem izhajalo iz pravnega in dejanskega okvira zadeve, ki je bil od predmetnega bistveno drugačen (določbe ZN o pristojnosti ministra za razrešitev notarja, okoliščina, da je postopek vodila za to pooblaščena in usposobljena uradna oseba organa, ki je odločbo tudi podpisala).

Tudi v kolikor bi bilo ne glede na navedeno šteti, da se stališča v sodbi, I U 1783/2018-27 z dne 18.12.2018, razlikujejo od stališč, zavzetih v predmetni sodbi (in da je s to sodišče tako odstopilo od predhodno zavzetih stališč), sodišče sodi, da je pravilna razlaga obravnavanih določb ZDU-1 in ZUP takšna, kot jo je sodišče zavzelo v predmetni sodbi, in sicer iz že predstavljenih razlogov. Sodišče ob tem dodaja še, da je v predmetni sodbi pri presoji ustreznosti pooblastila sledilo stališčem, ki jih je v zvezi z istim pooblastilom (tj. pooblastilom, št. 020‑1/2023-2570-3 z dne 13. 2. 2023) sodišče že zavzelo v pravnomočni sodbi, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026.

Po povedanem sodišče sodi, da tožnica utemeljeno uveljavlja, da državna sekretarka, mag. A. A., ni imela ustreznega pooblastila za vodenje in odločanje v postopku izdaje izpodbijanega sklepa.

Sodišče sodi tudi, da v obravnavanem primeru ni mogoče priznati izjeme od navedene kršitve pravil postopka, ki jo je priznalo Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 1088/2004 z dne 10. 12. 2008 2 . V predmetni zadevi namreč ne gre za primer, ko bi iz službenih (delovnih) nalog državnega sekretarja izhajalo, da je ta (ob ustreznem pooblastilu) že po naravi funkcije pristojen za vodenje in odločanje po ZUP, temveč je obseg delovnih nalog državnega sekretarja zamejen v okviru pooblastila na podlagi drugega oziroma tretjega odstavka 17. člena ZDU‑1. Kot je sodišče že pojasnilo, pa podeljeno pooblastilo upravičenja vodenja in odločanja v upravnem postopku mag. A. A. ne daje.

Zaradi neprimerljivosti zadev za odločitev v zadevi ni relevantna niti sodba Vrhovnega sodišča, I Up 379/2003 z dne 13. 9. 2007, na katero se sklicuje stranka z interesom. V predmetni zadevi namreč ne gre za položaj, ko bi imelo "enotno dovoljenje za gradnjo opravilno številko brez začetnic osebe, ki je vodila postopek, /kar/ po mnenju sodišča prve stopnje ne dokazuje, da ta oseba ne izpolnjuje pogojev glede izobrazbe oziroma pogojev za vodenje postopka", oziroma, ko je "odločbo podpisal le načelnik upravne enote, ne pa tudi oseba, ki je postopek do izdaje odločbe vodila" (kar je obravnavano dejansko stanje v omenjeni sodbi Vrhovnega sodišča), temveč za drugačen položaj, v katerem oseba, ki je edina navedena v izpodbijanem aktu in je tega tudi edina podpisala, za to ni imela ustreznega pooblastila.

Podpis uradne osebe izkazuje voljo organa in je izkaz načela zakonitosti, saj služi potrditvi, da je postopek vodila (in upravni akt izdala) oseba, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje (31. člen ZUP), oziroma, da je odločbo izdala pooblaščena uradna oseba pristojnega organa (28. člen ZUP) 3 . Če uradna oseba, ki je upravni akt podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), izpodbijani sklep pa je treba odpraviti že iz tega razloga.

Sodišče glede na navedeno tudi zavrača ugovor stranke z interesom, da bi morala tožnica izkazati, na kakšen način je obravnavana kršitev pravil postopka vplivala na zakonitost odločitve (saj naj bi šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev pravil postopka).

Čeprav še navedena ugotovitev o bistveni kršitvi pravil postopka narekuje odpravo izpodbijanega sklepa (in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje), se sodišče, zaradi zakonite izvedbe ponovnega postopka, opredeljuje tudi do toženkine uporabe zakona in njenih stališč glede stranske udeležbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom odprave oziroma razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Toženka kot razlog za zavrženje tožničine zahteve v bistvenem navaja, da tožnici stranske udeležbe v obravnavanem postopku ni mogoče priznati, ker v skladu s prvim odstavkom 275. člena ZUP ni upravičena zahtevati odprave oziroma razveljavitve sklepa ARSO2020, oziroma, ker ni bila stranka v postopku izdaje omenjenega sklepa.

Postopek odprave oziroma razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici po 274. členu ZUP je izredno pravno sredstvo, s katerim pristojni organ naknadno poseže v že izdano in vročeno upravno odločbo. Gre za hierarhični nadzor zakonitosti dokončne odločbe, zato se pogoji za uporabo tega sredstva razlagajo restriktivno.

ZUP v 275. člen rešuje vprašanje začetka tega postopka. Po prvem odstavku 275. člena pristojni organ ukrepa po uradni dolžnosti, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilstva, državnega odvetništva ali inšpektorja; osebe zunaj tega kroga lahko organ zgolj opozorijo na morebitne razloge za ukrepanje, nimajo pa pravice zahtevati, da se o njihovi vlogi vsebinsko odloči kot o zahtevi po 275. členu ZUP. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse 4 , v kateri je bilo izrecno poudarjeno, da je krog upravičenih vlagateljev taksativen, da se zahteva neupravičene osebe zavrže ter da oseba, ki v prvotnem upravnem postopku ni imela položaja stranke, ne more uspešno zahtevati odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici.

Od navedenega ločeno pa je vprašanje stranske udeležbe v samem postopku po 274. členu ZUP, ko je ta postopek že začet. ZUP namreč v določbah, ki urejajo obravnavano izredno pravno sredstvo, ne vsebuje samostojne, od splošnih pravil odstopajoče ureditve kroga procesnih udeležencev tega postopka. Navedeno po presoji sodišča posledično pomeni, da je treba glede vprašanja stranskih udeležencev v tem postopku uporabiti splošne določbe ZUP, zlasti 43. in 44. člen: stranski udeleženec je oseba, ki izkaže neposredno, osebno in na predpis oprto pravno korist, organ pa mora po uradni dolžnosti skrbeti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.

Tožnica v konkretnem primeru ni zahtevala, naj toženka po njeni zahtevi uporabi nadzorstveno pravico, temveč je zahtevala priznanje položaja stranske udeleženke v že začetem postopku po 274. in 275. členu ZUP, v katerem si je druga stranka (stranka z interesom) prizadevala doseči odpravo odločbe ARSO2020. Tožničine vloge zato ni bilo dopustno presojati po merilih za upravičenega vlagatelja zahteve po 275. členu ZUP, pač pa bi toženka morala presoditi, ali bi odločitev v postopku po nadzorstveni pravici lahko posegla v tožničino neposredno, osebno in pravno varovano korist v smislu 43. člena ZUP. Stališče toženke, da tožnici stranske udeležbe v obravnavanem postopku ni mogoče priznati že zato, ker v skladu s prvim odstavkom 275. člena ZUP ni upravičena zahtevati odprave oziroma razveljavitve sklepa ARSO2020, je glede na navedeno napačno.

Napačno pa je po presoji sodišča tudi toženkino stališče, da tožnica ni upravičena do vložitve zahteve za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku v zvezi z odpravo sklepa ARSO2020 po nadzorstveni pravici iz razloga, ker ni bila stranka v postopku izdaje omenjenega sklepa (oziroma zoper sklep ARSO2020 ni vložila pritožbe).

S 3. točko izreka sklepa ARSO2020 je bilo odločeno, da mora stranka z interesom (kot nosilka nameravanega posega) za nameravani poseg vgradnje povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Takšna odločba je skladna z interesi tožnice, ki je solastnica ene izmed nepremičnin na trasi povezovalnega kanala (zaobsežene tudi s 3. točko izreka sklepa ARSO2020) in ki (iz razlogov, ki jih obširno predstavlja v tožbi, predstavila pa jih je že tudi v zahtevi za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku po nadzorstveni pravici) meni, da nameravani poseg brez predhodne izvedbe presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega soglasja ne bi smel biti izveden. V opisanem položaju, ko je sklep ARSO2020 stranki z interesom naložil prav to, za kar si prizadeva tožnica, je nerazumno stališče toženke, da bi bilo tožnici položaj stranske udeleženke v postopku po nadzorstveni pravici mogoče priznati zgolj, če bi sodelovala v postopku izdaje sklepa ARSO2020 oziroma zahtevala vročitev tega sklepa ter zoper njega vložila pritožbo - sklep ARSO2020 v tožničine interese namreč ni z ničemer posegel (oziroma je z njimi skladen).

V nasprotju z navedenim je predmet obravnavanega postopka po nadzorstveni pravici predlagana odprava sklepa ARSO2020. Sklep ARSO2020 ni odpravil učinkov prejšnjih sklepov ARSO2015 in ARSO2016 (tako naslovno sodišče tudi v sodbah, I U 796/2023-23 z dne 1. 3. 2024, ter, I U 1425/2023-25 z dne 15. 3. 2024), temveč je vzpostavil drugačen, za tožnico ugodnejši pravni režim, kot sta ga vzpostavljala sklepa ARSO2015 in ARSO2016. Z omenjenima sklepoma je bila nosilkam nameravanega posega namreč dovoljena izvedba tega posega brez predhodne presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega soglasja. Navedeno ima za posledico, da bi odprava sklepa ARSO2020 v postopku po nadzorstveni pravici pomenila vrnitev v prejšnje pravno stanje, v katerem presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje za nameravani poseg ne bi bila potrebna. Tožničin interes za vstop v postopek po nadzorstveni pravici zato ni posreden, hipotetičen ali le dejanski, temveč je neposreden in pravni: usmerjen je v preprečitev odprave akta, ki ji zagotavlja, da se zakonitost nameravanega posega pred njegovo izvedbo preveri v strožjem okoljevarstvenem režimu. Že iz tega razloga tožničine zahteve za vstop v postopek po nadzorstveni pravici ni bilo dopustno zavreči, temveč bi morala toženka vsebinsko presoditi tožničin pravni interes za vstop v ta postopek.

Sodišče ob tem izpostavlja tudi sklep Vrhovnega sodišča, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022, izdan glede iste tožnice in smiselno istega vsebinskega vprašanja (pravnih sredstev v zvezi s odločitvijo v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje v zvezi z nameravanim posegom). Vrhovno sodišče je v njem izrecno zavzelo stališče, da je treba v postopkih po 51.a členu Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) pravico do pravnega sredstva presojati v skladu z 11. členom Direktive 2011/92/EU, torej ob upoštevanju "zadostnega interesa" oziroma uveljavljanja "kršitve pravice", kakor ju konkretizira nacionalno pravo; za slovenski upravni postopek to pomeni uporabo 43. člena ZUP in priznanje pravice do pravnega sredstva vsem osebam, ki izkažejo pravni interes. Vrhovno sodišče je nadalje izrecno poudarilo, da vložitev pritožbe zoper sklep, izdan na podlagi 51.a člena ZVO-1, ni vezana na predhodno sodelovanje v postopku. To stališče je relevantno tudi za obravnavano zadevo: če je Vrhovno sodišče že presodilo, da je treba tožnici kljub nesodelovanju v predhodnem postopku priznati možnost pravnega varstva (pritožbe) glede vprašanja, ali je za poseg potrebna presoja vplivov na okolje, potem ni mogoče razumno zagovarjati, da ji v postopku, v katerem se skuša odpraviti zanjo ugodna odločitev o obveznosti take presoje, zaradi njenega nesodelovanja v predhodnem postopku že v izhodišču ne bi bilo mogoče priznati položaja stranske udeleženke. Takšno stališče bi pomenilo protislovje: tožnici bi se sicer priznavalo pravno varstvo glede vprašanja potrebe po presoji vplivov na okolje, hkrati pa bi se ji odrekla možnost sodelovati v postopku, v katerem se o istem vprašanju dejansko odloča z učinkom za njen pravni položaj.

Pomen navedene razlage dodatno potrjuje sodna praksa SEU, na katero se je oprlo že Vrhovno sodišče v predhodno omenjenem sklepu. Vrhovno sodišče je povzelo sodbo v zadevi Gruber, C-570/13, iz katere izhaja, da je ureditev, ki pravico do pravnega sredstva zoper odločitev v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje omejuje le na vnaprej določen, zaprt krog oseb, neskladna z 11. členom Direktive 2011/92/EU. Hkrati je poudarilo tudi pomen sodbe v zadevi Flausch in drugi, C-280/18, iz katere izhaja, da zgolj objava končne odločitve na spletu ne zadošča za začetek teka roka za pravno sredstvo za tiste člane zadevne javnosti, ki predhodno niso imeli ustrezne možnosti, da bi se s postopkom seznanili. Vrhovno sodišče je iz teh stališč izpeljalo, da mora biti dostop do pravnega sredstva v okoljskih zadevah praktičen in učinkovit, ne pa zgolj formalen. Kot ključen element za učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva je Vrhovno sodišče tako opredelilo obveščenost. Izrecno je poudarilo, da glede na ureditev po ZVO-1, ki ni določala vključitve javnosti v predhodni postopek in ni predpisovala javne objave njegove uvedbe, tedanji pritožnici (v predmetni zadevi tožnici) ni mogoče očitati, da bi morala vedeti za izdajo sklepov v predhodnem postopku (sklepov ARSO2015 in ARSO2016) ali da bi morala sama spremljati spletne objave ARSO in državnega portala. Navedeno stališče je relevantno tudi v predmetni zadevi - v položaju, ko toženka niti ne navaja, da se je imela tožnica možnost ustrezno seznaniti s postopkom izdaje sklepa ARSO2020 ali s samim sklepom, odločanja o tožničini zahtevi za vstop v postopek po nadzorstveni pravici v zvezi s tem sklepom ni mogoče razumno pogojevati s tožničinim sodelovanjem v predhodnem postopku izdaje tega sklepa.

V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnica ni uveljavljala pravice, da bi sama sprožila postopek po 275. členu ZUP, temveč pravico, da v že začetem postopku zaradi varstva svoje pravne koristi sodeluje kot stranska udeleženka. Ker je toženka navedeno nepravilno enačila in je tožničino zahtevo zavrgla že na tej napačni podlagi (in brez vsebinske presoje pogojev za priznanje stranske udeležbe), je po presoji sodišča napačno uporabila zakon.

Sodišče je iz predstavljenih razlogov tožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, upoštevajoč četrti odstavek 64. člena ZUS-1, vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Toženka mora v ponovnem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka, kar pomeni, da bo morala postopek voditi in v njem odločati oseba z veljavnim pooblastilom (ki mora izpolnjevati tudi druge pogoje po ZUP), pri odločitvi o tožničini zahtevi pa mora toženka slediti stališčem sodišča, ki se tičejo stranske udeležbe v postopku z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom, in o zahtevi ponovno odločiti (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče ni presojalo ostalih tožbenih očitkov v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo izpodbijanega sklepa, saj to na sodno presojo v zadevi ne bi moglo vplivati.

K II. točki izreka:

Tožba zoper izpodbijano odločbo ni dovoljena.

V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče tožbo s sklepom zavreči, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Na razloge za zavrženje mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Naslovno sodišče je v zadevi I U 195/2024 že izdalo sodbo z dne 14. 4. 2026, s katero je ugodilo tožbi tamkajšnjega tožnika ter odločbo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35402-29/2020-2550-91 z dne 29. 12. 2023, ki predstavlja izpodbijano odločbo tudi v predmetni zadevi, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

Tožnica je s sodbo, I U 195/2024 z dne 14. 4. 2026, seznanjena, saj jo je priložila k svoji vlogi z dne 18. 5. 2026. Ravno tako je bila omenjena sodba vročena tudi toženki in stranki z interesom, ki sta v teh vlogah nastopali tudi v upravnem sporu I U 195/2024.

Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.

Če sodišče upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, se ta vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljen upravni akt izdan. Odprava upravnega akta učinkuje za nazaj ( ex tunc ), to pa pomeni, da se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tudi prvi odstavek 281. člena ZUP). Postopek je ponovno odprt in vsi subjekti v postopku lahko (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pravni položaj tožnice, ki meni, da bi morala biti stranka v obravnavanem upravnem postopku, je torej takšen, kot da odločba v tem postopku sploh (še) ne bi bila izdana 5 .

Sodišče ob tem zgolj pripominja še, da je v sodbi, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026, že pravnomočno presodilo smiselno enake očitke o nezakonitosti izpodbijane odločbe, kot jih v svoji tožbi (med drugim) uveljavlja tudi tožnica. Sodišče je tako v omenjeni sodbi v zvezi z izpodbijano odločbo že presodilo, da predpostavka za odločanje po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP (tj. da bi bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena) ni bila podana, saj sklep ARSO 2016 v času izdaje izpodbijane odločbe ni bil pravnomočen, kar pomeni, da je bil v tem delu napačno uporabljen zakon (tč. 47 obrazložitve sodbe, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026). Prav to pa (med drugim) v svoji tožbi zoper izpodbijano odločbo uveljavlja tudi tožnica v predmetni zadevi (npr. na str. 11 tožbe).

Po povedanem sodišče sodi, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijano odločbo. Sodišče je zato, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo.

K III. točki izreka:

Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka, vključno s stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Tožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov pritožbe zoper I. točko izreka sklepa naslovnega sodišča, I U 198/2024‑15 z dne 20. 2. 2024. Vrhovno sodišče je (kot že pojasnjeno) s sklepom, I Up 143/2024 z dne 11. 12. 2024, tožničini pritožbi zoper omenjeni sklep naslovnega sodišča ugodilo in I. točko njegovega izreka razveljavilo, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

Skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o stroških).

ZUS-1 in Pravilnik ne urejata posebej stroškov v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, zato je treba šteti, da je upravičenost do povrnitve s tem povezanih stroškov odvisna od uspeha v glavni stvari (tj. od uspeha s tožbo), tudi ti stroški pa so zajeti v pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku.

Tožnica je po presoji sodišča s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani sklep odpravilo, vložitev tožbe (ki je bila vložena enotno zoper izpodbijani sklep in odločbo) pa je bila tako očitno potrebna. Tožbo zoper izpodbijano odločbo je sodišče sicer zavrglo, a je bilo to izključno posledica okoliščine, da je izpodbijano odločbo že odpravilo v drugem upravnem sporu, kar je vplivalo tudi na presojo pravnega interesa tožnice za tožbo zoper to odločbo.

Glede na navedeno je tožnica po presoji sodišča upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku ter stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep naslovnega sodišča.

Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora (pred naslovnim sodiščem) v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika o stroških), povečano za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Priglašene stroške pripravljalnih vloge tožnice je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj dodatna pojasnila tožnice v tej vlogah neposredno niso vplivala na potek sodnega postopka niti niso prispevala k odločitvi sodišča v zadevi 6 .

Tožnica je uspela s pritožbo zoper sklep naslovnega sodišča, I U 198/2024‑15 z dne 20. 2. 2024, zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Te je sodišče v skladu s 4. točko Tarifne številke 34 Odvetniške tarife (OT) odmerilo v višini 625 točk, kar (ob vrednosti točke 0,60 EUR) znaša 375,00 EUR, povečano za 7,5 EUR, kot pavšalni znesek za materialne stroške (prvi odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 466,65 EUR.

Toženka je dolžna tožnici priznane stroške v skupni višini 936,35 EUR povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Višjo stroškovno zahtevo tožnice je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

K IV. točki izreka:

Povrnitev stroškov postopka (vključno s stroški v zvezi s pritožbenim postopkom) je zahtevala tudi stranka z interesom.

Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1 7 .

Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.

Stranka z interesom si je v upravnem sporu prizadevala za zavrnitev (oziroma zavrženje) tožničine tožbe, v pritožbenem postopku pa za zavrnitev tožničine pritožbe.

Po presoji sodišča je tožnica (kot že pojasnjeno) v predmetnem upravnem sporu uspela. Kljub temu, da je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo, je bila tožba (vložena enotno zoper izpodbijani sklep in izpodbijano odločbo) očitno potrebna (sodišče je izpodbijani sklep namreč odpravilo). Ravno tako je tožnica uspela v pritožbenem postopku.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče po načelu uspeha zahtevek stranke z interesom po povrnitvi stroškov postopka zavrnilo kot neutemeljen.

1 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, 1. do 124. člen, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 252 in nadaljnje;

2 V omenjeni zadevi je odločbo izdala uradna oseba brez pooblastila, ki pa bi pooblastilo glede na delovno mesto lahko pridobila.

3 Tako tudi Upravno sodišče v sodbi, I U 502/2021 z dne 3. 1. 2022;

4 Npr. v sodbah tega sodišča I U 1387/2015 in I U 1400/2018, na kateri se sklicuje toženka, pa tudi v sodbi tega sodišča I U 1491/2014 ter sklepu Vrhovnega sodišča I Up 677/2001.

5 Prim. sklep Vrhovnega sodišča, I Up 117/2023 z dne 7. 3. 2023

6 Pravilnik v 4. členu določa: Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneskov določenih v prejšnjem členu.

7 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015