UPRS Sklep II U 115/2025-27 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.

Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je dne 25. 10. 2024 pri sodišču vložil tožbo, v kateri navaja, da izpodbija upravno odločbo - seznam izvršilnih naslovov Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije (RS), št. DT 4935-767/2017-1 09-730-07 z dne 4. 9. 2017 (v nadaljevanju seznam izvršilnih naslovov), ki se glasi nanj, in ki po določbah Zakona izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predstavlja izvršilni naslov, zoper katerega pritožba ali upravni spor nista dopustna.

V tožbi pojasnjuje, da na podlagi navedenega seznama izvršilnih naslovov pri Okrajnem sodišču v Mariboru teče izvršilni postopek, v katerem se od njega terja plačilo denarne obveznosti v skupni višini 68.848,66 EUR. V času od 9. 3. 1998 do 1. 9. 2012 je namreč opravljal dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, ki pa jo je bil zaradi finančnih težav primoran prenehati opravljati. Prispevki za socialno varnost in akontacija dohodnine iz naslova opravljanja navedene dejavnosti so zato ostali neplačani.

Izvršba, uvedena s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1772/2017 z dne 15. 11. 2017, je po njegovem mnenju zaradi absolutnega zastaranja terjatev iz izpodbijanega seznama izvršilnih naslovov nedopustna. Kljub zastaranju je Okrajno sodišče v Mariboru razpisalo javno dražbo tožnikovih nepremičnin (hiše, v kateri živi skupaj s hčerko, in kmetijskih zemljišč, ki jih obdeluje), ne da bi upoštevalo, da izvršba na podlagi tega seznama zaradi zastaranja terjatev ni dopustna. Da so terjatve iz navedenega seznama zastarale, po njegovem mnenju dokazuje tudi predloženi sklep Finančne uprave RS z dne 4. 9. 2024, s katerim je bila davčna izvršba zoper njega delno ustavljena.

Tožnik tako sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in ugotovi, da izvršba na podlagi seznama izvršilnih naslovov ni dopustna, prav tako pa zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I 1772/2017, v kateri Republika Slovenija od njega terja znesek v višini 68.848,66 EUR s pripadki. Priglaša tudi stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Naslovno sodišče je s sklepom II U 318/2024-5 z dne 3. 12. 2024 na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo z obrazložitvijo, da seznam izvršilnih naslovov ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati, saj se z njim ni na novo odločilo o kakšni tožnikovi pravici ali obveznosti.

Zoper sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v nov postopek. Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu odstopilo od dotedanje sodne prakse nižjestopenjskih sodišč, ki je zavzela stališče, da v primerih, ko se seznam izvršilnih naslovov glasi na istega dolžnika kot predhodni izvršilni naslovi, seznama izvršilnih naslovov ni mogoče šteti za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS ob sklicevanju na sodbo X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016 pojasnilo, da je bilo po prej veljavni zakonski ureditvi v postopku izvršbe mogoče ugovarjati pravilnosti seznama izvršilnih naslovov (drugi odstavek 46. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP, ki sicer govori o "dolgovnem seznamu"), zdajšnja zakonska ureditev pa dolžniku takšne možnosti več ne daje, zato mu je treba takšno možnost zagotoviti z opredelitvijo seznama izvršilnih naslovov kot upravnega akta oziroma upravne odločbe. Vrhovno sodišče RS je kot zmotno ocenilo tudi stališče naslovnega sodišča, da ima tožnik v konkretnem primeru zoper izpodbijani seznam zagotovljeno sodno varstvo v postopku sodne izvršbe, saj je v izvršilnem postopku s pravnimi sredstvi mogoče uveljavljati le nepravilnosti pri izdaji sklepa o izvršbi oziroma okoliščin, nastalih po njegovi izdaji, ki vplivajo na izterljivost terjatev.

Vrhovno sodišče RS je tako naslovnemu sodišču naložilo, da naj v ponovnem postopku izpodbijani seznam izvršilnih naslovov šteje za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, in da naj presodi dopustnost upravnega spora še z vidika preostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, vključno z izčrpanostjo rednih pravnih sredstev zoper ta seznam in morebitno prepoznostjo ali preuranjenostjo tožbe.

K I. točki izreka:

Tožba se zavrže.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da vrste tožb v upravnem sporu glede na postavljene predloge oziroma zahtevke, ki jih lahko uveljavlja tožnik, določa prvi odstavek 33. člena ZUS-1, v skladu s katerim lahko tožnik s tožbo zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba); ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerimi je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ter spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija upravno odločbo - seznam izvršilnih naslovov (kar nakazuje na izpodbojno tožbo), sodišču pa sicer predlaga ugotovitev, da izvršba na podlagi navedenega seznama ni dopustna. Ne glede na to pa sodišče tožnika ni pozivalo na popravo tožbenega zahtevka, saj iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS 1 izhaja, da sta tako izpodbojna kot tudi ugotovitvena tožba podvrženi predhodnemu preizkusu in (enakim) procesnim predpostavkam po 36. členu ZUS-1, kar vključuje tudi preverjanje izčrpanosti pravnih sredstev in pravočasnosti tožbe.

V skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

V prvem odstavku 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je določeno, da ima vsakdo pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, s katero se odloča ali posega v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Samo z zakonom je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba.

Seznam izvršilnih naslovov, ki ga naslovno sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS obravnava kot upravni akt, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.

Kot je razvidno iz upravnega spisa, je (bil) seznam izvršilnih naslovov priloga predloga za izvršbo, ki ga je dne 13. 9. 2017 zoper tožnika kot dolžnika pri Okrajnem sodišču v Mariboru vložilo Državno pravobranilstvo RS. Okrajno sodišče v Mariboru je izdalo sklep o izvršbi I 1772/2017 z dne 15. 11. 2017, s katerim je med drugim sklenilo, da sodišče dovoli predlagano izvršbo po predlogu upnika z dne 13. 9. 2017, popravljenem dne 18. 10. 2017, ki je sestavni del tega sklepa (I. točka izreka). Iz pripadajoče vročilnice pa je razvidno, da je bil sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I 1772/2017 z dne 15. 11. 2017 skupaj s predlogom z dne 13. 9. 2017 in pripadajočim seznamom izvršilnih naslovov (priloga A1) tožniku osebno vročen dne 4. 12. 2017. 2 To pomeni, da se je 15-dnevni 3 rok za pritožbo iztekel v torek, dne 19. 12. 2017, pri čemer pa tožnik niti ne zatrjuje niti iz upravnega spisa ne izhaja, da bi v danem roku ali vsaj v razumnem roku vložil pritožbo zoper seznam izvršilnih naslovov. Na tem mestu sodišče pripominja, da je imel tožnik v izvršilnem postopku že od leta 2018 4 naprej dalje in tudi ob vložitvi tožbe pomoč pravnega strokovnjaka - odvetnika, zato se po presoji sodišča na odsotnost pravnega pouka v obravnavanem primeru ne more uspešno sklicevati.

Sodišče tako ugotavlja, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, zato so podani pogoji za zavrženje tožbe na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Četudi bi zavzeli stališče, da pritožba zoper seznam izvršilnih naslovov ni predvidena, pa bi se 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iztekel dne 3. 1. 2018. To pa bi pomenilo, da je bila tožba z dne 25. 10. 2024 vložena po izteku zakonskega roka, kakor tudi po preteku razumnega roka (glede na odsotnost pravnega pouka, kot je sodišče že obrazložilo v 14. točki), in bi bila posledično prepozna.

Tožnik sodišču predlaga tudi, naj ugotovi, da je izvršba v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1772/2017 v zadevi upnika Republika Slovenija proti tožniku kot dolžniku zaradi izterjave 68.848,66 EUR s pripadki nedopustna. Po presoji sodišča pa tovrstni tožbeni predlog ni dopusten, saj tožnik s tako postavljenim tožbenim zahtevkom ne zahteva ugotovitve nezakonitosti kakšnega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, ampak zahteva ugotovitev nedopustnosti ravnanj oziroma odločitev Okrajnega sodišča v Mariboru pri izvrševanju njegovih ustavnih pristojnosti (to je pri vodenju postopka in odločanju v sodni izvršbi), kar ne pomeni upravnega odločanja. Po izrecni določbi 3. člena ZUS-1 namreč upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

Sodišče še pojasnjuje, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi prišlo do napak pri sestavi seznama izvršilnih naslovov oziroma da je le-ta sam po sebi nezakonit, temveč izrecno priznava, da je obveznost tožnika v znesku 68.848,66 EUR, povečana za pripadke, obstajala, vendar meni, da je upravnopravna terjatev absolutno zastarala s pretekom 10 let. Tožnik s tem uveljavlja (zgolj) ugovor zastaranja, do katerega naj bi prišlo po letu 2020, torej po izdaji navedenega seznama izvršilnih naslovov oziroma tekom samega vodenja izvršilnega postopka 5 . Skladno s prvim odstavkom 56. člena ZIZ pa lahko dolžnik uveljavlja ugovor zastaranja terjatev pred pristojnim sodiščem v postopku sodne izvršbe tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka.

Iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 762/2025 z dne 10. 12. 2025 je tako razvidno, da je tožnik v predmetnem izvršilnem postopku vložil že dva ugovora po preteku roka, pri čemer je sodišče prve stopnje s sklepom I 1772/2017 z dne 13. 10. 2025 (drugemu) ugovoru glede izterjave dela glavnice v višini 37,26 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.848,80 EUR ugodilo ter v tem obsegu izvršbo ustavilo. O samem ugovoru zastaranja pa se je izvršilno sodišče tudi že izčrpno vsebinsko opredelilo v sklepu z dne 27. 12. 2022 (8. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča I Ip 762/2025 z dne 10. 12. 2025).

Kot že obrazloženo, naslovno sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku. Upravni spor namreč ni namenjen nadzoru zakonitosti nad izvrševanjem oblasti na področju sodne funkcije, temveč se lahko odločitve sodišč izpodbijajo (zgolj) z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določajo procesni zakoni na posameznih pravnih področjih.

Glede navedb tožnika, da naj bi bilo nezakonito objavljeno premoženje tretjih oseb (B., d. o. o., C. C. in D. D.), zaradi česar naj bi jim nastala velika materialna škoda v obravnavanem izvršilnem postopku proti tožniku, sodišče še pripominja, da tožnik ne more uspeti niti z zatrjevanjem okoliščin, ki se nanašajo na varovanje koristi tretjih oseb, saj navedeno ne predstavlja njegovega pravnega interesa, ki bi ga lahko uspešno uveljavljal v upravnem sporu.

Sodišče je tožbo v skladu s 7. in 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk, se do tožbe po vsebini (glede samega absolutnega zastaranja terjatve) ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 106/2024 z dne 20. 6. 2024.

2 Čeprav seznam izvršilnih naslovov tožniku ni bil vročen kot samostojni upravni akt, se skladno s prvim odstavkom 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila.

3 ZUP, veljaven v času izdaje seznama izvršilnih naslovov, t. j. na dan 4. 9. 2017, je določal 15-dnevni rok za pritožbo.

4 Tožnik je pripombe na cenitev in predlog za postavitev drugega cenilca dne 16. 8. 2018 podal po Odvetniški pisarni A., o. p., d. o. o., ki ga zastopa tudi v predmetnem postopku.

5 Tožnik je imel sicer tudi možnost vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi I 1772/2017 z dne 15. 11. 2017, v katerem bi lahko (med drugim) navajal, da je izvršba oziroma njeno nadaljevanje nedopustno, ker je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu (11. točka 55. člena ZIZ). Ker pa tožnik ugovora v danem 8-dnevnem roku ni vložil, je sklep o izvršbi I 1772/2017 z dnem 13. 12. 2017 postal pravnomočen. S tem pa tudi niso (bile) izpolnjene predpostavke za sprožitev pravde ali drugega postopka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ. V prvem odstavku tega člena je namreč določeno, da lahko v primeru, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.