VSRS Sodba II Ips 14/2025 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 783,61 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

[JEDRO]

V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Predmet spora

V revizijskem postopku je sporna višina potrošnikovega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve v zvezi z vzajemno izpolnjeno pogodbo o hipotekarnem kreditu, ki je v celoti nična zaradi nepoštenega pogoja o kreditu v tuji valuti.

Dosedanji potek postopka

Tožnica je s tožbo zahtevala, naj sodišče razsodi, da so potrošniška hipotekarna devizna kreditna pogodba ter notarski zapis te pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke, ki ju je sklenila s toženo banko, nični. Zahtevala je tudi, naj toženki naloži, da ji je dolžna vrniti 33.414,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, razen za zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe oziroma njene spremembe, ugodilo. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v CHF je oprlo na Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Ugotovilo je, da so bila pojasnila toženke glede valutnega tveganja pomanjkljiva. Izostalo je opozorilo o tveganosti prevzetih obveznosti, zato dana pojasnila tožnici niso omogočala ocene ekonomskih posledic potencialnega bodočega nihanja tečajev. Zaključilo je, da vsebinsko pomanjkljivo informiranje pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, prav tako je bila izpolnitev tožničine obveznosti znatno drugačna od tiste, ki jo je ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala, zato je podana nepoštenost pogodbenega pogoja iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ker je nepošten pogodbeni pogoj v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZVPot ničen, kreditna pogodba pa brez tega pogoja ne more obstati, je pogodba zato nična v celoti. Odločitev o kondikcijskem zahtevku je oprlo na prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je bil predmet izpolnitve denar, ne pride v poštev določilo, da mora tožnica dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času izdaje sodne odločbe. Tožnica je najela kredit v znesku 90.000 CHF, kar je znašalo 56.785,92 EUR, toženki pa je skupno plačala 90.200,06 EUR. Razliko 33.414,14 EUR ji je toženka zato dolžna vrniti. Presodilo je še, da toženki nepoštenosti v smislu 193. člena OZ ni mogoče očitati, saj ni ravnala namerno, zato mora zamudne obresti plačati od vložitve oziroma spremembe tožbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje o ničnosti kreditne pogodbe. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da obračun denarnega nadomestila po cenah v času izdaje sodbe ne pride v poštev. Nadalje je pojasnilo, da je toženka dala tožnici le kredit v višini 90.000 CHF oziroma 56.785,92 EUR, pogodbenih obresti pa tožnica od nje ni prejela. Ker je pogodba nična v celoti, na tej podlagi toženka ni upravičena do pogodbenih obresti. Toženka zato ne more uspeti z navedbami, da bi moralo sodišče kondikcijskemu zahtevku ugoditi le v takšnem delu, da bi izravnalo tečajne razlike. Tožnica bo prejela le to, kar je plačala več, kot je od toženke prejela, zato ne bo obogatena. Sledilo je tudi presoji sodišča prve stopnje, da je toženka skladno s 193. členom OZ v zamudi s plačilom od dneva vložitve tožbe oziroma njene spremembe dalje.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

Vrhovno sodišče je zoper sodbo sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 274/2024 z dne 20. 11. 2024 na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke - to je, da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje znesek dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika.

Revizija in odgovor nanjo

Na podlagi tega sklepa je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožničin dajatveni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da so vsaj del prisojenega zneska pogodbene obresti, pri čemer se razlogi ničnosti pogodbe ne nanašajo na dogovorjene obresti. Predmet toženkine izpolnitve je bila storitev prepustitve uporabe denarja za določeno časovno obdobje. Tožnica je osem let s posojilom razpolagala popolnoma zastonj, kar ne bi bilo mogoče, tudi če bi najela kredit v domači valuti, in je v nasprotju z načelom pravičnosti. Pojasnjuje, da prejete obresti ne pomenijo neupravičene obogatitve toženke, temveč nadomestilo za rabo njenega denarja ter se sklicuje na 111. člen OZ. Meni, da ustrezno nadomestilo predstavljajo plačane pogodbene obresti, sodišče pa bi lahko določilo tudi primerno nižje nadomestilo. Vztraja, da bi sodišči morali upoštevati načelo monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ in izračunati evrsko protivrednost za prejeto korist v CHF na dan izdaje sodbe. Če bi šteli, da ni mogoče upoštevati valute CHF, pa bi morali skladno s 87. in 190. členom OZ vrednost medsebojnih dajatev strank postaviti na skupni imenovalec in revalorizirati znesek 56.785,92 EUR na dan izdaje sodbe. Edina izjema bi lahko bil položaj iz drugega odstavka 87. člena OZ, česar pa sodišči nista ugotovili. Navaja še, da je odločitev napačna tudi z vidika sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-520/21. Tožnica je v konkretnem primeru lahko sredstva za poplačilo kredita zagotovila sama, slovenska zakonodaja pa je drugačna od poljske in v primeru ničnosti pogodbe predvideva uporabo kondikcijskih zahtevkov. Gre za osnovna pravila vračanja, ki so tudi osnovni postulat civilnega prava in niso v nasprotju z Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Opozarja tudi na kaznovalni učinek odločitve v konkretni zadevi, ki presega cilj in namen Direktive 93/13. Sodiščema očita, da nista vzpostavili položaja, kot da nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, temveč sta tožnico neupravičeno obogatili, toženko pa prikrajšali.

Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da mora sodišče države članice nacionalno pravo, ki ga ni mogoče razlagati v skladu s pravom EU, prezreti in odločbo utemeljiti neposredno na pravu EU oziroma uporabiti nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe. Izpostavlja, da je SEU v sodbi C-6/22 pojasnilo, da mora uporaba določb nacionalnega prava omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če ne bi bilo nepoštenega pogoja, ter da bi uporaba določb nacionalnega prava, v skladu s katerim se izgube enakovredno porazdelijo med strankama, prispevala k odpravi odvračalnega učinka nepogojne neuporabe nepoštenih pogojev za potrošnika, saj bi omejevanje obveznosti vračila zneskov, neupravičeno prejetih na podlagi teh pogojev, lahko koristilo ponudnikom. Opozarja tudi, da je SEU v zadevi C-520/21 razsodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive ne nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, skladno s katero lahko potrošnik od kreditne institucije zahteva nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma opomina, če se spoštujejo cilji te Direktive in načelo sorazmernosti, ter da po drugi strani navedena člena Direktive nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, po kateri bi lahko kreditna institucija od potrošnika zahtevala nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma opomina.

Predhodno vprašanje, odgovor SEU in odzivi strank

Vrhovnemu sodišču se je glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, ko je za razliko od dejanskega stanja v zadevi C-520/21 1 , toženki mogoče očitati le pomanjkljivo izvedeno pojasnilno dolžnost o valutnem tveganju, zastavilo vprašanje razlage določb Direktive 93/13. Zato je s sklepom z 21. 5. 2025 prekinilo odločanje o reviziji in SEU v predhodno odločanje predložilo vprašanje:

"Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?"

SEU je s sklepom C-368/25 z dne 24. 2. 2026 na postavljeno vprašanje odgovorilo, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13 treba razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi določb nacionalnega prava, ki urejajo kondikcijski zahtevek, v skladu s katero lahko banka, ki je odobrila hipotekarni kredit - kadar je bilo ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati - od potrošnika upravičeno zahteva nadomestilo za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe, ki presega vračilo posojenega kapitala in po potrebi plačilo zamudnih obresti, če ta banka ne ravna nepošteno in če navedena pogodba ni v nasprotju s "temeljnimi moralnimi načeli" v smislu nacionalnega prava. Opozorilo je, da višjo raven varstva potrošnikov, ki jo zagotavlja ZVPot zaradi lažjega uveljavljanja ničnosti pogodbenega pogoja, ni dopustno kompenzirati z nižjo ravnjo varstva, kot jo zagotavlja Direktiva 93/13, na področju pravnih posledic nepoštenega pogodbenega pogoja.

Toženka se je v vlogi s 16. 4. 2026 izjavila o sklepu SEU C-368/25. Meni, da SEU pri presoji odvračalnosti nacionalne ureditve ni upoštevalo, da bi prejela manj, kot bi ji sicer šlo na podlagi nične pogodbe, prav tako tudi ne, da je izgubila zavarovanja (hipoteko). Opozarja, da je treba posledice ničnosti presojati v skladu z nacionalno zakonodajo in s sklicevanjem na posamezne dele obrazložitve predhodnega vprašanja zavzema stališče, da bi razlaga določb OZ, da ji ne pripada denarno nadomestilo za uporabo denarja, pomenila razlago contra legem in bi ji nalagala v nacionalnem pravnem redu poprej neobstoječo pravno obveznost odpovedati se dajatvenemu zahtevku iz naslova obogatitve. Meni, da bi takšna razlaga nacionalnega prava posegla v njene ustavne pravice, zlasti v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Na sklep SEU C-368/25 se je odzvala tudi tožnica v vlogi z 29. 4. 2026. V njej se je opredelila do Pravnega mnenja Inštituta za primerjalno pravo, ki ga je naročila A., d. d., in vztraja pri zavrnitvi revizije.

Sledila je vloga toženke s 14. 5. 2026, v kateri v zvezi z razlago drugega odstavka 87. člena OZ opozarja, da tožnica ni zatrjevala, da je ravnala v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli. Zastopa stališče, da ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče podrediti pod to določbo. Pri tem se sklicuje na Pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo. Odločitev, utemeljena na tej materialnopravni podlagi, bi pomenila sodbo presenečenja, kršila bi njeno pravico do izjave ter kontradiktornega postopka iz 22. člena URS, saj o uporabi te določbe tekom rednega postopka ni bilo govora in se o tem ni mogla izjaviti.

Revizija ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

Tožnica je s toženko 25. 9. 2008 sklenila hipotekarno devizno kreditno pogodbo. Najela je kredit za nakup stanovanja v znesku 90.000 CHF, kar je na dan izplačila znašalo 56.785,92 EUR. Vračilo je bilo dogovorjeno v 264 zaporednih mesečnih anuitetah z zapadlostjo vsakega 18. dne v mesecu, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo 18. 11. 2008, zapadlost zadnje pa je bila določena 18. 11. 2030. Višina mesečne anuitete je ob sklenitvi pogodbe znašala 548,03 CHF. Obrestna mera je bila sestavljena iz trimesečnega LIBOR-ja s pribitkom 1,90 % letno. Sredstva na tožničinem računu v EUR so se preračunala v CHF po prodajnem podjetniškem tečaju toženke na dan tožničinega plačila toženki. V zavarovanje toženkine terjatve je bila ustanovljena hipoteka na nepremičnini PARCELA_A, ki je bila takrat v solasti tožnice ter OSEBA_A in OSEBA_B .

Tožnica je kredit že v celoti odplačala. Do 14. 4. 2016 je z mesečnimi anuitetami plačala 32.517,80 EUR, 8. 9. 2016 pa je izvedla nakazilo v višini 19.182,26 EUR in kredit poplačala še z novim evrskim kreditom v višini 38.500 EUR. To skupaj znese 90.200,06 EUR.

Toženka kreditov v CHF ni tržila javno. Primarno je ponujala kredit v EUR, kredit v CHF pa le, če je stranka pri tem vztrajala. Pred sklenitvijo pogodbe je tožnica prejela izračun tako za kredit v EUR kot v CHF. Glede kredita v CHF ji je toženka pojasnila, da se dvakrat letno spremeni obrok zaradi spremembe obrestne mere in da se višina anuitete spreminja glede na gibanje tečaja. Opozorjena je bila, da prejema plačo v EUR in da nosi valutno tveganje. V zvezi z gibanjem tečaja ji niso bila dana nobena zagotovila ali napovedi. Seznanjena pa je bila s tem, da se tečaj lahko giblje oziroma da se vrednosti spreminjajo, vendar ji toženka ni pojasnila, kaj zanjo v resnici pomeni minimalna sprememba tečaja.

Toženka ni nosila valutnega tveganja in iz tečajnih razlik ni ustvarjala dobička. Ob sklepanju pogodbe je vedela, da se tečaj CHF/EUR lahko spremeni. Glede na znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost kredita in dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini, ter da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnice.

Iz opozoril Banke Slovenije v letih 2005, 2006 in 2007 izhaja, da je izpostavljenost tečajnemu tveganju za komitente lahko zelo velika in jim je treba razkriti informacije, iz katerih je razvidno tveganje.

Toženka tožnice ni seznanila, da ima takšno kreditiranje lahko tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosila. Njeno ravnanje v sklenitveni fazi je bilo zato v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.

Pravni okvir

Pravo Evropske unije

Direktiva 93/13 določa, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogodbenih pogojev (prvi odstavek 6. člena). Prav tako države članice zavezuje, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah (prvi odstavek 7. člen). Ne določa pa pravnih posledic v primeru, ko nadaljnji obstoj pogodbe brez nepoštenih pogodbenih pogojev ni več mogoč.

Določitev pravnih posledic neveljavnosti pogodbe, ki vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, je tako v avtonomiji držav članic, z omejitvijo, da pravna pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna pravila (načelo enakopravnosti), ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati uresničevanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti), morajo biti v skladu z zasledovanim ciljem direktive, kar pomeni, da morajo odpraviti neravnotežje, ustvarjeno zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev ter prodajalce in ponudnike odvračati od uporabe teh v prihodnje (načelo odvračalnosti) ter morajo biti sorazmerna (načelo sorazmernosti).

Upoštevati je treba tudi stališča iz sodne prakse SEU, v tem primeru zlasti uvodoma navedene odločbe Bank M., C-520/21, AxFina Hungary, C-630/23, Kutxabank, C-300/23 in odgovor SEU na zastavljeno predhodno vprašanje v tej zadevi.

Nacionalno pravo

Direktiva 93/13 je bila v slovenski pravni red prenesena z ZVPot. 2 Ta določa, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični (23. člen). ZVPot ne ureja pravnih posledic ničnosti niti v tem delu ureditve ne odkazuje na uporabo določb splošnega zakona. 3

V skladu z drugim odstavkom 1. člena OZ, se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, torej tudi ZVPot, uporabljajo določbe tega zakonika glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. 4

OZ ureja posledice ničnosti pogodbe v 87. členu. Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa drugega. Če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank ter pomen ogroženih interesov.

87. člen OZ ne predstavlja izgrajenega sistema vračanja, saj ne vsebuje nobenih dodatnih pravil o obsegu obogatitvenega zahtevka strank nične pogodbe. Za vračanje koristi in stroškov se zato, dokler obstaja skupen vrednotni temelj, analogno uporabljajo splošna pravila neupravičene pridobitve. Ta v 198. členu OZ določajo povrnitev koristi od uporabe, pri tem pa ne razlikujejo med dobrovernim in nedobrovernim pridobiteljem tuje stvari. 5

O načelu evropsko skladne (lojalne) razlage

Sporno pravno razmerje je horizontalne narave. Direktiva 93/13 za posameznika ne ustvarja obveznosti in se nanjo proti njemu ni mogoče neposredno sklicevati, zato ne more tvoriti zgornje premise sodniškega silogizma. Vendar pa Vrhovno sodišče zavezuje načelo evropsko skladne razlage. Sodišča države članice morajo nacionalno pravo razlagati v luči besedila in namena direktive ter pri tem upoštevati sodno prakso SEU, da bi dosegla cilje direktive in zagotovila polni učinek prava Skupnosti.

V zvezi z intenzivnostjo in omejitvami načela evropsko skladne razlage je SEU zavzelo stališča, da:

- mora nacionalno sodišče, pri uporabi določb svojega notranjega prava, sprejetih za prenos obveznosti iz direktive, upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče, v smislu besedila in namena te direktive, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem;

- obveznost skladne razlage nacionalnim sodiščem nalaga, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi njihovega notranjega prava, ki ni združljiva s cilji direktive, in da odločijo, da ne bodo uporabila nobene razlage višjega sodišča, ki jih zavezuje v skladu s tem pravom, če ta razlaga ni skladna s to direktivo;

- za obveznost sodišča, da upoštevne določbe nacionalnega prava razlaga kar najbolj v skladu s pravom Unije, ni mogoče šteti, da je v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti zakona, ki izhaja iz nacionalnega prava;

- je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil svojega notranjega prava opre na vsebino direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. 6

Presoja konkretnega primera

Sodišči prve in druge stopnje sta višino tožničinega obogatitvenega zahtevka izračunali v skladu s teorijo salda, kot razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski protivrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski protivrednosti na dan toženkinega nakazila na tožničin račun.

Izhodišče za presojo predstavlja prvi odstavek 87. člena OZ, ki določa, da mora pogodbena stranka vrniti tisto, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Predmet izpolnitve se praviloma vrača v naravi, zgolj v primeru, če to ni mogoče ali če narava izpolnitve nasprotuje vrnitvi, lahko neupravičeno prikrajšani zahteva plačilo denarnega nadomestila po cenah v času izdaje sodne odločbe (prvi odstavek 87. člena OZ).

Revidentka se pri obsegu povračila predmeta izpolnitve neutemeljeno sklicuje na načelo monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ. Temeljni namen ničnosti pri potrošniških pogodbah je v izničenju pravno-ekonomskih učinkov pogodbenega določila, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Prav pogodbeno določilo o valuti kredita pa je povzročilo neuravnotežen poseg v tožničin pravni in dejanski položaj, zato je nepošteno in razlog za ničnost celotne pogodbe. 7 Če bi morala tožnica vrniti posojeni znesek v CHF, bi s tem nosila celotno valutno tveganje, s čimer bi se glede tega pogodbenega pogoja v resnici vzpostavil ekonomski položaj, kot da bi bila pogodba še veljavna. Namesto odprave nezakonitega položaja, bi taka razlaga določb o posledicah ničnosti pogodbe prispevala k uresničitvi nepoštenega pogodbenega pogoja. Uporaba določb o posledicah ničnosti tako ne bi dosegla svojega namena, temveč bi se spremenila v svoje nasprotje.

Kot prejeto v skladu s 87. členom OZ je tako treba šteti evrsko protivrednost izposojenega zneska na dan izplačila kredita. Dan izplačila je namreč dan izpolnitve pogodbene obveznosti banke. Gre za korist, ki jo je glede na pogodbeni namen, nakup nepremičnine, za kar je potrebovala evre, tožnica tudi resnično prejela. Zaradi uravnoteženega položaja pogodbenih strank pri vrnitvi tistega, kar je bilo izpolnjeno, se tudi za prejeto korist toženke šteje evrska protivrednost plačanih obrokov kredita na dan plačila posameznega obroka. To je bil tudi znesek, za katerega je bila tožnica prikrajšana.

Tožnica je z uporabo predmeta izpolnitve dosegla dodatno korist. Prihranila je stroške, ki bi jih za uporabo izposojenega denarja morala plačati na trgu. Zmotno je stališče revidentke, da ji povrnitev te koristi pripada na pogodbeni podlagi, saj je ničen celoten pogodbeni dogovor sklenjen med njo in tožnico, torej tudi določba o pogodbenih obrestih.

Povrnitve koristi, ki jo je imela tožnica od uporabe izposojenega denarja (t. i. obogatitvene obresti), prvi odstavek 87. člena OZ ne določa. Pravna teorija, na katero se sklicuje revidentka, utemeljuje obstoj te obveznosti tudi za poštenega prejemnika z analogno uporabo splošnih določb neupravičene obogatitve (193. oziroma 198. člena OZ) v povezavi s petim odstavkom 111. člena OZ. 8

Analogija je uveljavljena metoda razlage. Osrednja sestavina analognega sklepanja je merilo podobnosti. Dva primera sta si pravno podobna šele tedaj, ko se ujemata v lastnostih, ki so ratio legis za pravno urejanje družbenih razmerij. Uporaba analogije je torej vrednotno utemeljena le dotlej, dokler sta si urejeni in neurejeni pravni primer med seboj v bistvenem enaka oziroma dokler vsebujeta enak oziroma skupen vrednotni temelj, prek katerega oba položaja lahko primerjamo. 9

SEU je v sklepu C-368/25 izpostavilo, da je treba splošna pravila obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi razlagati kar najbolj glede na specifičen cilj varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 93/13, ob upoštevanju zlasti podrejenega položaja, v katerem je potrošnik v razmerju do ponudnika, in potrebe po ohranitvi odvračalnega učinka prepovedi nepoštenih pogodbenih pogojev, da bi se dosegla rešitev, ki je v skladu s ciljem, ki mu ta direktiva sledi.

SEU je torej opozorilo, da splošna pravila obligacijskega prava o neupravičeni obogatitvi, ki izhajajo iz predpostavke enakovrednih posameznikov, ki prosto vstopajo v pravna razmerja ter katerih cilj je izravnati položaj med strankama neveljavne pogodbe, v primeru, ko nalagajo povrnitev koristi, ki presega vračilo posojenega kapitala in po potrebi plačila zamudnih obresti, ne vsebujejo enakega vrednotnega temelja, ki mu sledi Direktiva 93/13. Ta ni zgolj v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če pogodbe ne bi bilo, ampak tudi v odvrnitvi prodajalcev in ponudnikov od uporabe nedovoljenih pogojev v prihodnje in zagotavljanju učinkovitega pravnega varstva potrošnikov. Zavzelo je stališče, da bi zahtevek, za katerega se zavzema revidentka, odpravil tako odvračalni učinek, ki ga ima razglasitev ničnosti pogodbe na prodajalce in ponudnike kot ogrozil učinkovitost varstva potrošnikov. Glede na to, da ZVPot, v katerega je bila prenesena Direktiva 93/13, zasleduje enake cilje kot Direktiva, velja enak zaključek tudi za slovenski pravni red. Analogna uporaba pravil 193., 198. in 111. člena OZ za presojo obsega povračilne obveznosti potrošnika, ki presega vračilo posojenega kapitala in plačila zamudnih obresti v primeru ničnosti pogodbe, ki vsebuje nepošten pogodbeni pogoj, zaradi odsotnosti skupnega vrednotnega temelja z ureditvijo prava varstva potrošnikov v ZVPot in v skladu z evropsko skladno razlago, ne pride v poštev.

Sodišče EU je v sklepu C-368/25 opozorilo tudi, da v skladu z načelom nemo auditur propriam turpitudinem allegans (nihče se ne more sklicevati na svoje oporečno ravnanje) ni mogoče sprejeti niti tega, da ima stranka gospodarsko korist zaradi svojega nezakonitega ravnanja, niti tega, da ji je treba povrniti škodo, povzročeno s takšnim ravnanjem.

Slovensko pravo vsebuje pravilo nemo auditur v drugem odstavku 87. člena OZ. 10 V zvezi z razlago te določbe OZ je SEU v sklepu C-368/25 zavzelo stališči, da:

- dosedanja razlaga tega člena v slovenski sodni praksi znižuje raven varstva potrošnikov, glede na raven, zagotovljeno z Direktivo 93/13 in

- da zgolj zaradi ustaljene sodne prakse Vrhovno sodišče ne more utemeljeno šteti, da določbe ne more razlagati v skladu s pravom Unije. Obveznost skladne razlage nacionalnim sodiščem namreč nalaga, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi njihovega notranjega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

Namen drugega odstavka 87. člena OZ je v vzgojnem in odvračalnem pomenu. 11 Sodišču pri odločanju o obsegu obogatitvenega zahtevka v primeru ničnih pogodb omogoča tehtanje pomena ogroženih družbenih interesov ob upoštevanju (ne)poštenosti ene ali obeh strank ter moralnih pojmov družbe. V okviru varstva ogrožene dobrine tako omogoča (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka nepoštene stranke, da se doseže odvračalni učinek.

Varstvo potrošnikov je ena ključnih vrednot Evropske unije, ki zagotavlja enotni notranji trg, in eden od osrednjih ciljev njenega delovanja (38. člen Evropske listine o človekovih pravicah). Pri razlagi drugega odstavka 87. člena OZ je tako treba izhajati iz načel, ki tvorijo temelje sistema varstva potrošnikov. Iz teh načel izhaja tudi prepoved nepoštenih pogodbenih pogojev, ki je osrednji instrument za doseganje pravičnosti na notranjem trgu. 12

Sprejeta razlaga drugega odstavka 87. člena OZ ni v nasprotju z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, ki sta sklicujoč se na 193. člen OZ zavrnili tožničino zahtevo za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila posameznih obrokov do vložitve oziroma spremembe tožbe, ker toženka ni ravnala namerno. Zaradi drugačnega namena, ki ga zasleduje 87. člen OZ, so okoliščine, ki se upoštevajo pri napolnjevanju pravnega standarda (ne)poštenosti, različne. Sta pa obe sodišči ugotovili, da je bilo ravnanje toženke v sklenitveni fazi v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.

Sklepno

V primeru potrošniških pogodb, ki vsebujejo nepoštene pogodbene pogoje, je pravna sankcija ničnost. Ta pa pri potrošniških pogodbah ne zasleduje zgolj gole vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil, če pogodbe ne bi bilo. Njen namen je prodajalce oziroma ponudnike odvrniti od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev v prihodnje in s tem doseči pravičnost na notranjem trgu. Potrošnik v tožbi tako ne varuje samo svoje pravice, temveč vodi hkrati postopek v javnem interesu, ki se kaže v pregonu kršitelja prepovedi nepoštenih določb. Gre za vdor javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, v zasebno pravo in iskanje ustreznega ravnovesja med nadomestitveno in povračilno pravičnostjo.

Zato pri odločanju o obsegu obogatitvenega zahtevka nepoštene pogodbene stranke pri potrošniških pogodbah ob upoštevanju triade načel učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti, ni contra legem razlaga, da bi pravica toženke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve pogodbe in zamudne obresti od opomina, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima razglasitev ničnosti navedene pogodbe na prodajalce in ponudnike in ogrozila učinkovitost varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja ZVPot, in je zato ni mogoče priznati.

Povedano velja tudi za predlagano valorizacijo restitucijske obveznosti tožnice. Ta sicer služi ohranitvi realne vrednosti danega, vendar bi tudi priznanje te zmanjšalo tveganje banke in s tem odvračalni učinek, ekonomske posledice ničnosti pa delno prevalilo nazaj na potrošnika. Priznanje valorizacije je tudi sicer v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ omejeno zgolj na primere, ko predmeta izpolnitve ni mogoče vrniti v naravi ali narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi.

Evropsko skladna razlaga določb OZ v povezavi z določbami ZVPot vodi do materialnopravnega zaključka, da toženka ni upravičena niti do obogatitvenih obresti niti do valorizacije restitucijske obveznosti tožnice. S sprejeto odločitvijo Vrhovno sodišče določbam Direktive 93/13 ni priznalo neposrednega učinka v horizontalnem razmerju, ampak je notranje pravo razlagalo evropsko skladno z uporabo uveljavljenih metod razlage v nacionalnem pravu. 13

Sprejeta razlaga ne predstavlja sodbe presenečenja za toženko. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje zastopala stališče, da toženka ni upravičena do povrnitve zneska, ki presega izplačani znesek v evrski protivrednosti na dan črpanja kredita. Sklicevala se je na 87. člen OZ in podala dejanske trditve, ki omogočajo subsumpcijo pod njegov drugi odstavek. Pred odločitvijo Vrhovnega sodišča pa sta se obe pravdni stranki pisno izjavili tako o sklepu C-368/25 kot tudi o možnosti razlage nacionalnega prava v skladu s to odločbo.

Podane niso niti zatrjevane kršitve ustavnih pravic revidentke. Uresničevanje pravice do svobodne gospodarske pobude je vezano na spoštovanje zakonov in javnega interesa. Toženka legitimnega pričakovanja ne more temeljiti na nepoštenem in nezakonitem ravnanju. Da ji ne pripadajo obresti, je izključna posledica ničnosti pogodbe, za katero je odgovorna sama. Podana tudi ni zatrjevana kršitev ustavne pravice do enake obravnave in spoštovanja načela enakosti. Tržni položaj kreditnih institucij in potrošnikov, ki so dali/prejeli kredit v CHF, in tistih, ki so ga dali/prejeli v EUR, ni primerljiv. Položaj kreditojemalca, ki odplačuje veljavno pogodbo, je namreč drugačen od položaja kreditojemalca, ki izvršuje nično pogodbo, za katere ničnost odgovarja banka kot kreditodajalec. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU pa za obveznost sodišča, da upoštevne določbe nacionalnega prava razlaga kar najbolj v skladu s pravom Unije, tudi ni mogoče šteti, da je v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti zakona, ki izhaja iz nacionalnega prava.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

Odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožnice, to je, da ji mora banka vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje znesek dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun, je tako materialnopravno pravilna.

Uveljavljanji revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o stroških

O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniško tarifo. Toženka z revizijo ni uspela, zato je tožnici dolžna povrniti stroške revizijskega postopka v višini 783,61 EUR (1.050 točk za odgovor na revizijo, 20,5 točk za materialne stroške in 22 % DDV). Od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ) tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Vrhovno sodišče tožnici ni priznalo stroškov za sestavo vloge z 29. 4. 2026, saj ta ni pripomogla k rešitvi zadeve.

Sestava senata in glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 SEU je v sodbi z dne 15. 6. 2023, Bank M., C-520/21 (stališče je ponovilo v sodbah z dne 30. aprila 2025, AxFina Hungary,C-630/23, in z dne 12. 12. 2024, Kutxabank, C-300/23) glede posledic ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev zavzelo stališče, da morajo biti potrošniki upravičeni vsaj do vračila nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve nične pogodbe. Kreditna institucija pa ima pravico od potrošnika zahtevati zgolj vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.

2 In ZVPot-1, ki je začel veljati 26. 10. 2022 in se za sporno pravno razmerje tako ne uporablja.

3 Kot to določa npr. v 37. členu za odgovornost za stvarne napake. ZVPot v osemindvajsetem odstavku prvega člena določa zgolj, da pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice, ki jih ima po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih.

4 Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi ZVPot-1, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se za razmerja, ki jih zakoni, ki urejajo varstvo potrošnikov, ne urejajo, uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

5 Enako pravilo glede nadomestitve koristi, dosežene z uporabo stvari, za položaje pri razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve določa četrti odstavek 111. člena OZ. Peti odstavek tega člena pa za primer stranke, ki vrača denar, določa obveznost plačila obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

6 Sodba z dne 30. 4. 2025, AxFina Hungary,C-630/23, točke 86 - 89 obrazložitve, sklep C-368/25 točki 45 in 48 obrazložitve.

7 Gre za bistveno razlikovalno okoliščino glede na obravnavani dejanski stanji v sodbah VSRS II Ips 277/2009 z dne 6. 10. 2011 in II Ips 35/93 z dne 10. 5. 1993, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je dogovor o valutni klavzuli v pogodbi treba upoštevati tudi ob vračanju tistega, kar je bilo na njeni podlagi izpolnjenega. Sklep II Ips 738/08 z dne 27. 10. 2011, na katerega se prav tako sklicuje revidentka, pa se ne nanaša na obravnavano materialnopravno vprašanje.

8 Toženka se sklicuje tudi na določbi četrtega odstavka 11. člena Zakona o potrošniških kreditih in tretjega odstavka 18. člena Zakona o potrošniških kreditih-2, ki pa urejata povsem drugačen abstraktni dejanski stan od obravnavanega, saj se nanašata na obveznost potrošnika, ko sam odstopi od kreditne pogodbe. Glede vprašanja obsega obogatitvene obveznosti poštenega prejemnika v primeru ničnosti potrošniških posojilnih pogodb, ki vsebujejo nepošten pogodbeni pogoj, ni ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Toženka se kot na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča sklicuje na odločbo II Ips 572/2003 z dne 17. 5. 2004, ki pa ne potrjuje njene teze. V tej odločbi je Vrhovno sodišče glede obsega kondikcijskega zahtevka v primeru, ko je stranka na podlagi nične pogodbe izročila denar, zapisalo, da je ta upravičena do vrnitev prejete glavnice in zamudnih obresti od dneva, ko je pridobitelj postal nepošten in izrecno zavzelo stališče, da prvi odstavek 104. člen ZOR (sedaj prvi odstavek 87. člena OZ) ne dalje podlage niti za valorizacijo niti za vrnitev ustreznega denarnega nadomestila. Toženka se sklicuje tudi na odločbo VSRS II Ips 55/2023 z dne 22. 11. 2023, ki pa se nanaša na verzijska razmerja med skupnimi lastniki nepremičnine ter na sodbo VSRS II Ips 77/2007 z dne 30. 10. 2008, ki obravnava vprašanje posledic razveze najemne pogodbe, ki učinkuje za naprej.

9 Pavčnik, M. (2020), Teorija prava: Prispevek k razumevanju prava, GV Založba, str. 409.

10 Dolenc, M. (2024), v Komentar obligacijskega zakonika (OZ): splošni del, Uradni list RS, str. 517.

11 Polajnar Pavčnik, A. (2003), v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem: splošni del, GV založba, str. 515.

12 Smernice Komisije glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

13 Obveznost razlage v skladu z razlagalnimi metodami nacionalne pravne tradicije izhaja tudi iz vlogi z dne 16. 4. 2025 predložene sodbe nemškega sodišča.