VSRS Sklep III Ips 3/2026 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 9.988,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna razkriti podatke, ki so poslovna skrivnost, to so: zaupna različica Strokovnega poročila A. z dne 16. 8. 2024 s pripadajočimi prilogami, ki so poslovna skrivnost, in zaupna različica Memoranduma glede cenovnih škarij A. z dne 30. 8. 2024 s pripadajočimi prilogami, ki so poslovna skrivnost (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje). Odločilo je tudi, da se vsem osebam, ki so se seznanile ali se bodo seznanile s poslovno skrivnostjo tožene stranke zaradi udeležbe v tem postopku ali imajo dostop do dokumentov tožene stranke, ki vsebujejo poslovno skrivnost iz prejšnje točke izreka, prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti tožeči stranki ali tretjim osebam (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo. Odločilo je, da prvostopenjski sklep v obeh točkah izreka po svoji pravni naravi ustreza sklepu procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija s pritožbo zoper končno odločbo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da pri odločanju o razkritju dokazov po 120. členu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-2) ne gre za incidenčni postopek in da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je odločitev o (ne)razkritju dokazov v konkurenčnopravnih sporih sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni dovoljena samostojna pritožba. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zavzame razlago, po kateri odločitev o (ne)razkritju dokazov po 120. členu ZPOmK-2 ni obravnavana kot sklep procesnega vodstva. Če bi Vrhovno sodišče presodilo, da take razlage ne more doseči, podredno predlaga prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti, ker veljavna ureditev oziroma njena razlaga ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva in enakosti orožij v sporih, za katere je značilna strukturna asimetrija informacij.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 384. členu določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek), da revizije zoper take sklepe ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi odstavek) ter da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek).

V obravnavani zadevi je vložena revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to zavrglo vloženo pritožbo.

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je treba tretji odstavek 384. člena ZPP razlagati s teleološko (namensko) razlago in v povezavi s prvim odstavkom istega člena ZPP, in sicer tako, da je revizija dovoljena (le) zoper sklep sodišča druge stopnje (o zavrženju pritožbe), s katerim je bil (glavni) postopek pravnomočno končan. 1 S sklepom sodišča druge stopnje je v smislu določbe prvega odstavka 384. člena ZPP postopek pravnomočno končan, če ima ta odločitev za posledico pravnomočno končanje postopka o samem predmetu spora, torej o tožbenem zahtevku, ne pa končanje postopka o drugih vzporednih vprašanjih med postopkom ali po končanem postopku o tožbenem zahtevku. 2

Specialna določba tretjega odstavka 384. člena ZPP je namenjena varstvu pravice do pravnega sredstva, saj lahko zavrženje pritožbe na drugi stopnji sojenja - če je zavrženje procesno napačno - posega v ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vendar v pravico do pravnega sredstva ni poseženo vselej, ko sodišče pritožbo zavrže. V predmetnem postopku je pravica do pritožbe zagotovljena zoper odločbo o glavni stvari, zato z izpodbijano odločitvijo višjega sodišča ni poseženo v pravico revidenta do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. 3

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje s sklepom zavrglo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna razkriti podatke, ki so poslovna skrivnost in o tem, da se vsem osebam, ki so se seznanile ali se bodo seznanile s poslovno skrivnostjo tožene stranke zaradi udeležbe v tem postopku ali imajo dostop do dokumentov tožene stranke, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti tožeči stranki ali tretjim osebam. To odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo v pravdnem postopku, v katerem odloča o odškodninskem zahtevku zaradi zatrjevanih kršitev konkurenčnega prava. To pomeni, da ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2.

Iz navedenega sledi, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka.

Tožena stranka je upravičena do 13.500 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 22/3 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in 145 točk za izdatke za stranko ter druge izdatke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša skupaj 9.988,14 EUR.

Tožeča stranka je dolžna plačati priznane stroške toženi stranki v roku 15 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2016 z dne 6. 10. 2016. Primerjaj tudi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 5/2018 z dne 22. 3. 2018 in II Ips 545/2000 z dne 11. 1. 2001.

2 Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2003 z dne 13. 3. 2003 in II Ips 207/2016 z dne 6. 10. 2016, opomba št. 1.

3 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2016 z dne 6. 10. 2016.